Študija podnebja predstavlja določevanje podnebja in podnebnih značilnosti izbrane lokacije, na podlagi katerih se določi bioklimatski potencial lokacije.

Zanimivo je, da je raziskav, ki bi analizirale bioklimatski potencial podnebnih regij, izredno malo.

V zadnjih petdesetih letih se je spremenil tudi bioklimatski potencial.

Tudi bioklimatski pasivni ukrepi, ki jih najdemo v tradicionalni arhitekturi, so večinoma prilagojeni bistveno drugačnim podnebnim razmeram, kot so današnje.

Slednje smo opisali kot nadgrajeni bioklimatski potencial na podlagi nadgrajene bioklimatske karte (ang. modified bioclimatic chart).

S pomočjo interpretacije bioklimatske karte v širšem kontekstu lahko določimo bioklimatski potencial lokacije.

S pomočjo bioklimatskih kart lahko določimo bioklimatski potencial, ki služi kot izhodišče za načrtovanje podnebno prilagojenih stavb na neki lokaciji.

Rezultati bioklimatske analize so pokazali, da se lahko bioklimatski potencial določene lokacije uporabi kot podlaga za načrtovanje stavb.

Razviti so bili tudi načini, s katerimi lahko hitro ocenimo bioklimatski potencial lokacije oziroma podnebja.

Pri čemer bioklimatski potencial predstavlja interpretacijo podnebnih podatkov tako, da so identificirane priložnosti prilagajanja stavbe podnebju s pasivnimi načrtovalskimi ukrepi.

Pri zdravljenju pacientov , že stoletja uporabljamo termalno vodo , naravni fango in šoto , ter bioklimatski faktor z gibanjem v neokrnjeni naravi .

Pomembno je, da bioklimatski potencial dobro interpretiramo, saj je le-ta okvirna smernica, iz katere moramo načrtovati dejanske pasivne ukrepe.

Poleg tega je bilo s pomočjo podatkov o gostoti prebivalstva izbranih več lokacij, za katere je bil bioklimatski potencial podrobneje preučevan.

Pokazali smo, da je bioklimatski potencial lokacije zanesljiv in jasen pokazatelj učinkovitih pasivnih ukrepov, ki vplivajo na toplotni odziv stavb.

Obstaja več orodij, s katerimi lahko izračunamo bioklimatski potencial, vendar pri večini podatki o sončnem sevanju niso neposredno zajeti v izračunih.

Oblikovana je kot samozadosten bioklimatski sistem , ki pod svojo streho omogoča neodvisno življenje .

Načrtovalsko vprašanje je še bolj opazno zaradi dejstva, da bioklimatski ukrepi, ki jih najdemo v vernakularni arhitekturi, slonijo na preteklem podnebnem stanju.

Nato je razloženo področje o zagotavljanju toplotnega udobja v stavbah, predstavljeni so bioklimatska karta in bioklimatski potencial ter primeri o njihovi uporabi.

Na tej stopnji nas bodo zanimali predvsem temperaturno nihanje in količina prejetega sončnega sevanja ter bioklimatski potencial lokacije.

Na podlagi študije primera na območju evropske celine smo ugotovili, da se izračunani bioklimatski potencial precej ujema s porazdelitvijo podnebnih tipov.