Kakor bogovca
stala pred bogovcem. Vse gubasto je bilo
Hlad gozdov je objel bogovca. Daleč je
»Gospod, učenik,« se je vnemal bogovec.
Bolno je zadrhtelo bogovcu ob ustnicah.
»Za praznik se perejo,« je mrmral bogovec;
Nekaj dni pozneje je videl bogovec, da se
»Weiche, grober Narr,« je zaklical bogovec.
bogovec za njo, je vstajalo bridko in
Erazem se je iztrgal bogovcu,
»Glumec,« je menil pomilovalno bogovec
In iz srebrnega novca je bral bogovec:
bogovec. Ni verjel. A še je bral:
bogovcu ustnice. Iz občutja neljube soseščine
Čudno motno je sunilo bogovcu skozi