Neposredno dodajanje CaCl₂ v praškasti obliki se je izkazalo za neprimerno, saj je povzročilo hitro geliranje alginata in nastanek nehomogene polimerne zmesi.

Eksperimentalni podatki so pokazali, da višje koncentracije alginata in zamreževala CaCl₂ omogočajo oblikovanje gostejše polimerne mreže, ki podaljšuje čas sproščanja glukoze.

Za zagotovitev strukturne obstojnosti je ključen proces premreževanja, pri čemer se najpogosteje uporablja ionsko premreževanje s kalcijevim kloridom (CaCl₂).

Analiza sproščanja glukoze iz alginatnih hidrogelov pri različnih koncentracijah zamreževala CaCl₂ kaže jasen vpliv stopnje zamreženja na kinetiko sproščanja.

Kalcijev klorid (CaCl₂) je bil najprej v terilnici zmlet v prah, nato pa raztopljen v določeni količini deionizirane vode.

Z naraščajočo koncentracijo CaCl₂ se prevodnost praviloma povečuje zaradi večje količine nosilcev naboja, a je ta učinek omejen.

Za vir kalcijevih ionov se običajno uporabljajo kalcijeve soli, kot je kalcijev klorid (CaCl₂), ki omogoča hitro gelacijo.

Raziskovalci so raziskovali vpliv koncentracije raztopine CaCl₂ na trdnost in sinerezo alginatnih gelov pri zunanji metodi gelacije.

Ugotovili so, da višje koncentracije CaCl₂ vodijo do hitrejše gelacije, večje trdnosti gela in večje stopnje sinteze.

Alginatni hidrogeli so bili pripravljeni pri različnih koncentracijah alginata, zamreževala kalcijevega klorida (CaCl₂) in glukoze.

Splošen trend rezultatov kaže, da ima koncentracija CaCl₂ pomemben vpliv na električne lastnosti kompozitnih hidrogelov.

Poleg morfoloških razlik smo pri bolj koncentriranih raztopinah CaCl₂ opazili tudi manjši povprečni premer vlaken.

Takšni sistemi lahko s primerno izbiro koncentracij alginata in CaCl₂ zagotavljajo različne sprostitvene profile.

Pri previsokih koncentracijah CaCl₂ pride do nasičenja zamreževalnih mest, kar vodi do prekomerne zamreženosti.

Pri višjih koncentracijah CaCl₂, na primer pri 0,75 %, se vrednost n zmanjša na 0,59, kar nakazuje prehod k pretežno difuzijsko nadzorovanemu sproščanju.

Postopek čiščenja in centrifugiranja smo ponovili, nato pa smo celice končno resuspendirali v 100 μL raztopine CaCl₂.

Rezultati vseh vzorcev potrjujejo, da se z naraščajočo koncentracijo CaCl₂ prevodnost povečuje (slika 23).

Za pripravo raztopine smo v litrsko bučko natehtali 1,47 g CaCl₂ ter jo do oznake 1000 mL napolnili z destilirano vodo.

Zgornjo plast (etrski ekstrakt) smo previdno prenesli s Pasteurjevo pipeto v čiste plastične posodice, ki so vsebovale približno 0,3 g kalcijevega klorida (CaCl₂).

V našem poskusu smo koncentracijo kloridnega iona, dodanega s soljo CaCl₂, prilagodili na približno 50 ppm, kar je skladno z Dickson in sod.