Vir obremenitev je pogosto funkcija rabe zemljišč in načina kmetovanja (prekomeren vnos hranil, tradicionalna obdelava tal, ki poveča erodibilnost ipd.).

Večja kot je erodibilnost prsti, bolj so prsteni delci dovzetni za trganje od podlage in transport.

Ta je pri umeščanju tega ukrepa zelo pomembna, saj na učinkovitost pasov močno vplivajo naklon, oblika površja in erodibilnost tal.

Pokrovnost tal bistveno vpliva na erodibilnost tal, na čemer slonijo tudi protierozijski zaščitni ukrepi.

Peščeni delci nudijo tudi večjo zaščito proti udarcem dežnih kapelj in tako zmanjšujejo erodibilnost tal.

Odstranitev naravne vegetacije, oranje in intenzivna obdelava tal zmanjšujejo količino organske snovi v tleh, kar povzroča slabo strukturo tal ter poveča erodibilnost.

Od načina uporabe bosta namreč odvisni poškodovanost vegetacije in zaradi zbijanja prsti tudi njena erodibilnost.

Občasno se pojavljajo tudi skale drugačnih vrst kamnin, katerim je treba drugače oceniti erodibilnost.

Največja erodibilnost prsti je bila zabeležena v primerih sadovnjakov in kmetijskih zemljišč v zaraščanju.

Matična podlaga, ki določa tip in lastnosti prsti, pomembno vpliva na erodibilnost prsti, tj. dovzetnost oz. podvrženost erozijskemu delovanju.

Manjša erodibilnost je pogojena z odpornostjo delcev proti trganju in zmožnostjo vpijanja deževnice.

LS faktor predstavlja vpliv topografije reliefa na erodibilnost prsti.

Kot je že bilo omenjeno prej, imajo tudi nekateri vzorci z najbolj antropogeno spremenjenimi prstmi manjšo erodibilnost od naravne, gozdne prsti.

Fizikalne značilnosti tal določajo erodibilnost tal (nagnjenost k erodiranju).

Erodibilnost v jeseni, se zaradi pomanjkljivo razvitega rastlinskega pokrova ob koncu žetve oziroma v fazi rasti prezimnega posevka, poveča.

Erodibilnost se določi na podlagi lastnosti prsti in pedološke karte.