Velja tudi obratno - mnogi samoopredeljeni evangelijci niso pripadniki evangelijskih cerkva in denominacij oziroma v teološkem smislu nimajo evangelijskih vrednot.

Skozi vso ameriško zgodovino so evangelijci verjeli, da igra njihova religija pomembno vlogo v političnem življenju.

Seveda evangelijci niso izključno belopolti, čeprav jih mediji kot take predstavljajo.

Pri analizi vseh štirih valov je mogoče opaziti, da evangelijci kljub vsemu niso homogena skupina.

Poleg tega se je dvakrat ločil - ločitev je med evangelijci seveda eden glavnih vzrokov za neodobravanje.

Nekateri radikalni evangelijci so zaradi "očiščenja" evangelijske vere zapustili svojo kongregacijo in ustanovili svojo cerkev.

Nekateri evangelijci so se pritožili nad tovrstno "polovično zavezo" in zahtevali pristno konverzijo.

Naštete problematike so pomembne tudi za splošno ameriško populacijo, a v manjši meri kot med evangelijci.

Najpogostejše so neteološke oznake, kot so "belopolti evangelijci", "konservativni kristjani/evangelijci" in "desno usmerjeni kristjani / verska desnica / krščanska desnica".

Mnogi evangelijci raziskujejo svojo vero v svetega duha in znamenja, ki jih spremlja.

Magistrska naloga se bo ukvarjala izključno z evangelijci v ameriškem prostoru in verskim gibanjem, ki je povezano z njimi - evangelicizmom.

Evangelijci so skupaj z drugimi fundamentalisti pogosto prisotni pri političnih kampanjah, sploh ko gre za predsedniške volitve.

Evangelijci so namreč do modernosti izredno kritični, sploh kar zadeva osebno moralo.

Evangelijci so med tistimi kristjani, ki verjamejo, da je križ več kot samo simbol.

Evangelijci se razlikujejo tudi po stopnji ortodoksnosti svojega prepričanja.

Druge etnične skupine, kot so afriškoameriški evangelijci, latinoameriški evangelijci in evangelijci azijsko-pacifiškega izvora imajo drugačne politične poglede.

Definiranje evangelijcev je še bolj oteženo, ker se številni verniki, ki premorejo vse evangelijske značilnosti, ne opredeljujejo kot evangelijci.