Zato lahko potrdimo, da je okvaro mitohondrijev povzročila acidoza in ne inkubacija z izbranimi antidepresivi citalopramom, amitriptilinom ali fluoksetinom.

Vendar ko so bile te podgane zdravljene s fluoksetinom in je bila uporaba lenega očesa vzpodbujana, je bila njihova slepota ozdravljena.

Številni klinični poskusi s fluoksetinom in širše klinične izkušnje po njegovi uvedbi so dokazale njegove prednosti v primerjavi s starejšimi antidepresivi .

Če to ne pomaga , lahko zdravimo s preparati amantadina ( antiparkinsonik ) , pemolinom ( psihostimulans ) ali fluoksetinom ( antidepresiv ) .

Tudi vedenje , povezano z anksioznostjo , je bilo tudi nižje v skupini s fluoksetinom , vendar razlike niso bile pomembne .

Poročali so o srčnih in nevroloških dogodkih ob sočasni uporabi ritonavirja z dizopiramidom , meksiletinom , nefazodonom , fluoksetinom in zaviralci beta .

Zdravljenje s fluoksetinom prekinemo pri vsakem bolniku, pri katerem se pojavi manična faza.

Vendar pa lahko zdravljenje s fluoksetinom uvedemo naslednji dan po prenehanju zdravljenja z reverzibilnim zaviralcem monoaminooksidaze.

V primerjavi s fluoksetinom je pri tistih bolnikih, ki so prejemali placebo, do ponovitve prišlo pri znatno večjem številu (dvakrat tolikšnem).

V pediatričnih kliničnih preskušanjih so zdravljenje s fluoksetinom povezovali z zmanjšanjem vrednosti alkalne fosfataze.

Tri od teh študij so vključevale nekatere bolnike, zdravljene z drugimi antidepresivi, s fluoksetinom ali paroksetinom, kot „ aktivnim primerjalnim zdravilom “.

Torej nekatere skrbi v zvezi z rastjo, pubertetnim razvojem, sovražnostjo in samomorilnim vedenjem pri otrocih in mladostnikih, zdravljenih s fluoksetinom, ostajajo.

Prekinitev zdravljenja s fluoksetinom navadno povzroči odtegnitvene simptome.

Od prekinitve zdravljenja s fluoksetinom in do začetka zdravljenja z razagilinom mora preteči najmanj pet tednov.

Ob sočasnem dajanju s fluoksetinom so opažali spremembe v krvnih koncentracijah.

Ob pojavu izpuščaja ali drugih alergijskih fenomenov, za katere ne identificiramo alternativnega vzroka, moramo zdravljenje s fluoksetinom prekiniti.

Nekatere raziskave so vključevale kontrolno skupino, v kateri so bili bolniki zdravljeni s fluoksetinom ali paroksetinom (drugimi zdravili za zdravljenje depresije).

Med zdravljenjem s fluoksetinom so o ekhimozah poročali kot o nepogostih dogodkih.

Med zdravljenjem s fluoksetinom se je pojavljala hipoglikemija, po prekinitvi fluoksetina pa se je razvila hiperglikemija.

Med rivastigminom in digoksinom, varfarinom, diazepamom ali fluoksetinom v študijah na zdravih prostovoljcih niso opazili farmakokinetičnega medsebojnega delovanja.