Veliko avtorjev, ki preučujejo fenomen flâneurja, je prepričanih, da tudi v drugih evropskih prestolnicah obstaja prostor, kjer lahko flâneur izvaja svojo aktivnost.

V šestem desetletju devetnajstega stoletja je kot odgovor realizmu nastopil avantgardni flâneur.

V pričujočem magistrskem delu sem želela ugotoviti, kako se flâneur oziroma današnji urbani raziskovalec spopada z omejitvami pri spletnem komuniciranju nelegalne aktivnosti.

Te ljudi prepozna le flâneur, ki jih budno opazuje.

Tako postane flâneur splošni simbol urbane izkušnje in kulturne modernosti.

Spletno komuniciranje je potrebno zaradi posredovanosti prostora, saj flâneur/urbani raziskovalec ne zmore, da ne bi komuniciral, danes pa komunicira prek spleta.

S tem ko so žanri, kot so fiziologija in panoramski eseji, izgubili legitimnost, jo je začel zgubljati tudi flâneur.

Pri dostopnosti do prostora je flâneur omejevan zaradi lastništva (javna in zasebna lastnina) in z njim povezano zaščito prostorov.

Prejšnja generacija boemov je bila odeta v barvne, eksotične kostume, flâneur pa se je po ulicah sprehajal v temnem plašču in cilindru.

Poleg zapisa v obliki fotografije flâneur pogosto ustvari tudi svoj blog oziroma t. i. spletni dnevniški zapis, dnevnik.

Paradoks nastane, ker flâneur opazuje in zaznava druge, oni pa njega zaradi njegovega kostuma ne vidijo, tako postane nekakšen nevidni opazovalec.

Najpomembnejša paradigma flâneurstva je občutek spreminjanja, ki ga lahko flâneur izkusi sam, iz prve roke, brez pomoči zemljevidov, filmo v, literature idr.

Morda se pa bo našel še kakšen ljubljanski flâneur, ki se bo počutil domače v teh novih arhitekturnih hibridih.

Moje vodilno raziskovalno vprašanje v magistrskem delu je, kako se flâneur oziroma urbani raziskovalec spopada z omejitvami pri spletnem komuniciranju nelegalne aktivnosti.

Lik, ki odstopa in se ne more enačiti s povprečnim pariškim pohlepnežem, je flâneur.

Kot flâneur, se literarni človek odpravi na trg, da se proda.

Ker je flâneur samozadosten in ni vpleten v urbano gospodarstvo, ga pohlep po zlatu ne prevzame.

Fredericka je moč imenovati flâneur, a predstavlja odvzem, ni več neomejen in samovoljen, temveč odtujen.

Frančičev flâneur ni čustveno otopel, naveličan oz. blaziran, nasprotno, njegova kritika je bojevita, čeprav na koncu vedno znova usmerjena k sebi.

Flâneur je v tem času skorajda neločljiv od svojega medija - literature.