— veli zdaj grajšak, ki je to zapazil — ta zviti Repenjski je v tem, ko smo mi šli njega napast, za našim
Hruškar zgodaj poslovi od Jeraja in ta mu obljubi, da mu bo brž sam povedat prišel, kaj je opravil pri grajšaku
«Ej ne, gospod grajšak, to je le sitnež iz našega okraja, ki se predrzne hoteti v grad, da bi govoril
«Repenjski grajšak — pravi starka — se bo branil, a v tistem času, ko bo Smleški s svojimi tovarši šel
«Mislim, da — odgovori Hruškar — saj imam še tri sinove, ki so za robot več ko preveč; pa naš grajšak
«Vse dobro — pravi grajšak — pa mislijo mar, da kmetov potem ne bodo prijeli in grozno kaznovali?»
Tako zareži grajšak in ropotá naprej: «Za tako nesramnost bi te dal kar lahko v luknjo, pa vender bodi
Tako odpusti grajšak svojega dobrega svetovalca, katerega je bil tikal ves čas, vikaje ga, ta pa si mane
«Naj bo — reče grajšak — kako je zavoljo konja in dekleta?»
«Pogin vsakemu grajšaku, ki se tako spozabi, da bolj s kmetom, svojim tlačanom, drži, ko s svojim sosedom
Potem je odpiha oskrbnik proti gradu navzgor in na pol pota sreča grajšaka, ki je ravno jahal navzdol
«O bom, bom, gospod grajšak — reče rugljivo Grčar — mislim, da bote z mano v tem po polnem zadovoljni
«Pa če grajšak tega ne pusti?» — praša Hruškar.
«No, no — reče na to Hruškar — o grajšaku vem le toliko, če smem povedati, da preveč verjame svojemu
Tako sta se grajšaka razšla.