Zaradi zmožnosti sinteze zelo različnih sekundarnih protiteles je večbarvna imunohistokemija zelo široko uporabna pri različnih raziskavah in klinični diagnostiki.

Nasprotno pa je imunohistokemija metoda, pri kateri opazujemo specifično vezavo med protitelesi in antigeni v tkivnih vzorcih.

Kljub temu da nista tako natančni kot namnoževanje virusa in imunohistokemija, se ju vedno pogosteje uporablja za osnovno diagnostiko virusov.

Izključili smo namreč vse tiste, na katerih imunohistokemija ni popolnoma uspela.

Izbrane proteine smo analizirali s tremi metodami: imunohistokemija, imunofluorescenca in prenos western.

Indirektna imunohistokemija je zato primerna tudi za označevanje manj izraženih antigenov.

Imunohistokemija omogoča lokalizacijo specifičnih antigenov na mikroskopski sliki tumorske rezine.

Fluorokrome lahko preko protiteles uporabljamo tudi za identifikacijo razporeditve specifičnih proteinov v tkivu (imunohistokemija).

Edina metoda s katero lahko natančno določimo območja hipoksije na celičnem nivoju je imunohistokemija.

Diagnozo vedno postavimo s pomočjo klinične slike in odvzema koška tkiva prizadetih žarišč – patohistološka preiskava in imunohistokemija .

Vedno se napravi serijsko rezanje bezgavke in v primeru negativnega izvida še imunohistokemija .

Močno so se razvile nove metode dela , kot so imunohistokemija , hibridizacija " in situ " , molekularna biologija , genetika in drugo .

Imunohistokemija kaže , da protitelo močno reagira s želodčnimi rakavimi celicami in z nekaterimi žleznimi želodčnimi tkivi .

Imunohistokemija je pokazala podobno variabilnost kot pri proteomskih profilih .

Imunohistokemija je bila izvedena na formalnih fiksiranih odsekih tkiva , vgrajenih v parafin , z uporabo citratno - mikrovalovnega antigena .

Imunohistokemija - antigen , označen s peroksidazo , se uporablja za identifikacijo specifičnih tumorskih označevalcev ( npr.

Imunohistokemija z protitelesom , vzgojenim proti sFRP1 , je zaznala predvsem citoplazmatski signal , ki se je zmanjšal pri adenomih .

Imunohistokemija je pokazala , da je bilo manj jeder mezenhimskih celic imunsko obarvanih za razcepljen protein kaspaze 3 .

V primerjavi s histokemičnimi barvili zagotavlja imunohistokemija večjo molekularno specifičnost in omogoča razlikovanje med posameznimi proteinskimi komponentami patoloških lezij (19).

Imunohistokemija je bila izvedena v 4 um ledvicnih preparatih s fiksiranim formalinom .