Zgodba Jugoremedije je globoko čustvena, polna bolečih spominov in razumljivo je, da pretiranega interesa za rekonstrukcijo in podoživljanje te zgodbe ni bilo.

Vprašalnik, ki je ponujal iztočnice za pogovor o preteklosti in sedanjosti izkušnje delavcev Jugoremedije, smo v procesu raziskovanja večkrat spreminjali in nadgrajevali.

S tem ko so postali solastniki, so delavci dobili občutek, da imajo zdaj še večjo odgovornost za razvoj in stabilno prihodnost Jugoremedije.

Osumljeni so bili zlorabe službenega položaja, manipuliranja z oceno vrednosti zemljišča in delnic Jugoremedije ter ponarejanja poročila o oceni vrednosti licenc zdravil.

Odnos do Jugoremedije, ki ga je gojila v preteklosti, je temeljil na globokem občutku odgovornosti in želji po skrbi za prihodnost podjetja.

Zgodba Jugoremedije je bila po stečaju v živem spominu nekaterih delavcev, za mnoge pa je postajala vedno bolj oddaljen, travmatičen dogodek.

Specifičnost Jugoremedije pa je bila v tem, da gre za podjetje iz farmacevtske panoge, ki je precej odporna proti ekonomskim šokom.

Po stečajnem postopku so se delavci uprli, ker si je najmočnejši upnik nezakonito (in brez sankcij) prilastil licence, najvrednejši del Jugoremedije.

Kar je še posebej pomembno poudariti, je, da je delavsko soupravljanje v primeru Jugoremedije rezultat delavskega boja in ne formalnih pravic.

Drastično nihanje vrednosti Jugoremedije je v stečajnem postopku večkrat prekinilo dolga obdobja čakanja in med delavci širilo tako upanje kot negotovost.

Težko nam je, so ponavljali odpuščeni delavci Jugoremedije, a najtežje je tistim, ki se v danem položaju preprosto ne znajdejo.

Na začetku decembra so jo iz Jugoremedije poklicali, da bi pomagala pri popisu, saj je nazadnje prav ona popisovala podjetje.

Legitimnost upora Jugoremedije se je v lokalnem okolju izpogajala v kontekstu uničenja lokalne industrije in preoblikovanja logike o upravičenosti upora.

Bolj niansirana analiza o pomenu delnic za delavce Jugoremedije kaže, da normativni viziji delavskega delničarstva ne gre pripisovati preveč vpliva.

Z demokratizacijo in tržnimi reformami so se v življenjih delavcev Jugoremedije začele nalagati nove, doslej nepredstavljive travme in trenja.

Pripovedi delavcev Jugoremedije pokažejo, da sta zanje v prvem desetletju postsocializma sočasno potekali dve obliki razkroja: ekonomska in subjektivna.

Pomen Jugoremedije se je pokazal tudi v afektivnih investicijah delavcev, ki so do podjetja čutili ogromno spoštovanje in odgovornost.

V primeru privatizacije Jugoremedije in drugih postsocialističnih podjetij to logiko pripovedi delavcev in nekdanjega vodstva postavijo pod vprašaj.

Odločitev o tem, na kakšen način in komu bo prodan državni delež Jugoremedije, je v celoti odrejala država.

Vodstvo Jugoremedije je poskušalo obuditi razvojni potencial, po katerem je bilo podjetje poznano vse do začetka devetdesetih.