Če povzamemo, komponente sekretoma vplivajo na regulacijo angiogeneze, kemotakso, regeneracijo in reduciranje fibroze ter imajo protiparazitsko, protibakterijsko in protivirusno delovanje.

Za odziv nevtrofilcev, vnetni medijatorji sprožijo adhezijo, migracijo nevtrofilcev iz krvnega obtoka v tkivo, kemotakso, fagocitozo in znotrajcelično ubijanje.

Z motnjo sinteze endogenih kemotaktičnih dejavnikov so sposobni zavreti kemotakso levkocitov (fagocitna aktivnost polimorfonuklearnih levkocitov).

Vplivajo na proliferacijo keratinocitov in fibroblastov, sintezo in razgradnjo zunajceličnih proteinov, kemotakso fibroblastov in nadzorujejo imunski odziv.

Vpliv na kemotakso in fagocitozo, indukcija drugih citokinov.

Verjetno lahko tudi sama aktivacija bazofilcev celice preobrazi, da so manj občutljive na kemotakso.

Trombociti iz čepa sproščajo rastne faktorje, ki povzročajo kemotakso in proliferacijo nevtrofilcev in makrofagov, ki odstranjujejo nekrotično tkivo in bakterije iz rane.

Takšen odziv vključuje indukcijo rojenja, kemotakso in produkcijo makromolekulskih hidrolaz (proteaz in karbohidraz) ter antibiotikov.

TNF alfa najprej izločajo aktivirani sinoviciti, ki tako povzročijo kemotakso monocitov in nevtrofilcev v sklep.

Stročnica izloča signalne molekule imenovane flavonoidi, na katere se rizobij odzove s kemotakso in ekspresijo nod genov.

Poškodba ovira delovanje polimorfonuklearnih nevtrofilcev - kemotakso, nastajanje kisikovih prostih radikalov in ubijanje mikrobov, število supresorskih celic pa se poveča.

Poveča lahko tudi imunske mehanizme in spremeni kemotakso monocitov za zmanjšanje vnetja.

Osteoklasti se nato s kemotakso privabljajo k razgaljeni kostnini, na katero se prilepijo in začnejo z resorpcijo kostnine.

Ob poškodbi se sprošča iz trombocitov ter povzroča kemotakso imunskih celic, fibroblastov in celic gladkih mišic na področje rane.

Ob nastanku poškodbe se prične sproščati iz trombocitov in povzroči kemotakso nevtrofilcev, makrofagov, fibroblastov in drugih celic na področje rane.

Nasprotno roječe bakterije zavirajo kemotakso in s skupinskim gibanjem, zaščitene z masnim efektom, raziskujejo nove niše.

Najprej ga izločajo aktivirani sinoviociti, ki povzročijo kemotakso monocitov in nevtrofilcev v sklep.

Medcelično signaliziranje usmerja rast bakterijske populacije znotraj biofilma in uravnava izražanje genov virulence, sintezo toksinov, gibljivost, kemotakso in tvorbo biofilma.

Le-ta kodira kemokinski ligand, ključen za kemotakso, pozitivno uravnavanje celične migracije, aktivnost kemokinov in citokinov ter celični odziv na lipopolisaharide.

Korenine izločajo majhne organske molekule, ki jih prepoznajo rizobakterije in v njih sprožijo kemotakso.