sorodni izrazi in sinonimi v sodobni slovenščini, hrvaščini in srbščini
Podobnost besed in fraz med rezultati je odvisna od tega, kolikokrat se beseda ali fraza pojavi v podobnem stavčnem kontekstu kot "krelju".
Pogosto skupaj z
Primeri iz korpusa
Korpus Common Crawl
Common Crawl je korpus spletnih strani
Pri ostalih zaimkih <i> močno prevladuje; zapisi z <y> se v prvem delu ne pojavljajo na enakih mestih kot pri Krelju.
V primerih, ko v zaimku odrazu ń sledi ozki naglašeni e v izglasju, je mehkost pri Krelju vedno označena.
Kot pri večini ostalih zaimkov pri Krelju tudi pri dajalniku povratnega glagola močno prevladuje kratka oblika si.
Obenem pa lahko pri Krelju zasledimo tudi pisanje o izvirnem grehu , svobodni volji in lovekovi nemoi .
Pri Krelju je naglašeni i tako na koncu kot sredi besede dosledno zapisan z <i>.
Nastavek sakrament je zaradi zapisa suete sacramente verjetnejši kot zakrament , prim. tudi v 16. stol. pri Krelju svetesakramẽte .
Pri 2dv. so izpričane samo imenovalniška, dajalniška in orodniška oblika, ki so enake kot pri Krelju.
Po Krelju pa { e ponazarjalno gradivo : njegovo meso je z bogastvom zdru ` eno .
Od tega je treba razlikovati adj . indekl . gmajn ' prostaški , vulgaren ' ( prvič pri Krelju v 16. st. ) .
Potem je opravil pri Krelju , svojem nasledniku , sinodo in je nagloma odjezdil .
Najbolj enostavo bi bilo po Krelju [ ? ] potrebne [ ? ] črke prevzeti [ ? ] iz srbske cirilice !
Vendar je tako kot pri Trubarju , ki se je opiral na dolenjski jezikovni prostor , možno tudi pri Krelju posamezne pojave zemljepisnonareno opredeliti .
Pri moškem spolu je v ednini pri Krelju dvojničnost redka.
Kar ima izmed teh izprememb svoj vir v Krelju ( » kakòr « , » nj « ) , se je uveljavilo po isti poti kakor Kreljeva grafika .
Od Trubarja ga loči pogostejša raba kratkih oblik v 1ed. in 2ed., vendar imajo v splošnem manjši delež kot pri Krelju.
Pleteršnik II , 512 , navaja tudi pkm . slobộd ( f. ) » dovoljenje , slovo « , kar je očitno ista beseda kot pri Krelju svobod » svoboda « in čak .
Pri Krelju so imenovalniške oblike vedno okrepljene z -dva.
Pleteršnik navaja opomínati ‛ mahnen , ermahnen ’ po Dalmatinu , Krelju in iz pkm . narečja , opomínjati pa le iz mlajših virov .
Naglasna znamenja so bila v 16. stoletju rabljena pri Krelju, nato pa šele od DB 1584 dalje, tudi njihova raba pa ni bila enoznačna.
Pri Krelju zasledimo že prve primere prehoda v ṷ , medtem ko je Trubar govoril še trdi .