Začetni horizonti so lezike, ob katerih se prične speleogeneza takoj po končani diagenezi in pred vzpostavitvijo regionalnih in lokalnih hidravličnih gradientov.

V plastnatih kamninah so razpoke večinoma usmerjene pravokotno na lezike in so za vodo nedostopne.

V obeh primerih se je vzdolž lezike izoblikoval manjši freatični kanal.

V nekaterih od teh plasti lahko opazimo povite laporaste lezike.

V konkretnem primeru smo med strukturnimi elementi obravnavali lezike in (tektonske) razpoke.

V debritni plasti so vidne lezike, ki so vzporedne plastnatosti zgoraj ležečih plastnatih tufov.

Te lezike znotraj preučevanega kamninskega zaporedja izstopajo, saj so vzdolž njih opazni medplastni zdrsi.

Ta razpoka kasneje nima več tako pomembne vloge pri oblikovanju, kot jo imajo lezike.

Ravno prelomi, razpoke in lezike tudi omogočajo, da kraške jame sploh nastanejo.

Primarna prepustnost lezike je pomembna že od samega začetka kemičnega raztapljanja po končani diagenezi.

Posamezne lezike, razvite v tankoplastnatih kamninah, imajo površino le nekaj kvadratnih metrov in so za razvoj kraških pojavov manj primerne.

Najverjetneje so bile lezike v času po diagenezi dovolj odprte, da so uspele prevajati vodni tok vzdolž njih.

Med tankoplastnatim peščenjakom se redko pojavljajo lezike rjavega laporovca.

Med plastmi nastopajo drobne lezike laporovca in glinavca.

Med plastmi apnenca so na več mestih v jami vidne lezike, razpoke in prelomi.

Lezike, razpoke in prelomi so geološke strukture, ki predstavljajo ploskovne diskuntinuitete.

Lezike vplivajo tudi na obliko spodmolov, saj je njihova lega glede na steno vodoravna, spodmoli pa se ob njih razvijajo v širino.

Lezike so slabo vidne in lateralno izginjajo (amalgamirane plasti).

Lezike apnenca so ostre in rahlo valovite zaradi kompakcije, redko je opazna prisotnost manjših skeletnih zrn.