Če torej želimo obrambni sistem telesa okrepiti , se moramo zavedati , da ni dovolj okrepiti le ožjih delov imunskega sistema ( limfoidnih tkiv itd. ) .

Za področje limfomov diagnostično določamo klonalnosti limfoidnih proliferacij , ter dokazovanje kromosomskih translokacij pri folikularnem limfomu in pri limfomu plaščnih celic .

Včasih pa lahko samoreaktivne celice uidejo centralni toleranci v primarnih limfoidnih organih ali periferni toleranci v perifernih organih.

Vročinski stres zmanjšuje maso limfoidnih organov (kostni mozeg, timus, bezgavke, vranica, limfatično tkivo sluznic in kože) in znižuje koncentracijo protiteles v serumu.

Vakcinacija omogoča nastajanje specifičnih protiteles , s tem pa ustvarjanje zaščite pred razmnoževanjem virusa in nastankom limfoidnih tumorjev .

Spadajo med limfoidne imunske celice, ki se razvijejo iz skupnih limfoidnih predhodniških oziroma progenitornih celic.

Pričakujemo tudi, da bodo profili izražanja teh genov različni v posameznih limfoidnih organih zarodkov.

Pri tem sodelujejo raznovrstne populacije tako mieloidnih kot limfoidnih celic.

Pojavnost limfoidnih novotvorb se razlikuje glede na podtip, starost, spol, geografsko regijo ter okoljske ali genetske dejavnike tveganja.

Pogosto je normalna arhitektura bezgavke zabrisana zaradi difuznega ali parakortikalnega infiltrata atipičnih limfoidnih celic.

Peyerjeve plošče so sestavljene iz agregiranih limfoidnih foliklov, ki jih obdaja poseben epitelij.

Oba, prirojeni in pridobljeni imunski sistem, vplivata na razvoj tumorja, pri čemer sodelujejo raznovrstne populacije tako mieloidnih kot limfoidnih celic.

Limfoidni organi so segmentirani, vsak anatomski predel pa ima specifično celično ureditev limfoidnih in nelimfoidnih celic.

Induktivno področje prepoznamo po limfatičnem tkivu, ki je navadno sestavljeno iz limfoidnih foliklov.

Imunoproteasomom je konstituitivno izražen predvsem v imunskih celicah ter limfoidnih tkivih (timus, bezgavke, vranica).

HAdVs povzročajo litične okužbe v epitelijskih celicah in latentne okužbe v limfoidnih celicah.

Citopatološka diagnoza je temeljila na morfoloških značilnostih limfoidnih celic (analiza s svetlobnim mikroskopom) in rezultatih imunofenotipskih analiz s pretočnim citometrom.

Analiza klonalnosti limfoidnih proliferacij lahko pomaga pri razlikovanju med malignimi limfomi in reaktivnimi procesi.

Klonskost limfoidnih proliferacij je pomemben diagnostični kriterij za ločevanje med neoplastičnim in reaktivnim procesom .

Še več , celice kroničnih levkemij so dolgožive in se počasi , a vztrajno akumulirajo v krvi in včasih v sekundarnih limfoidnih organih .