»Gospod, ohrani ga — kakršen je bil in pusti mu kras cvetočih lučic
Duhovnik je končal sveto opravilo petje je utihnolo po grobeh je lučica za lučico ugasnola
žalostni: sklonila se je Tinica k Alenčici do temnih las, ovila dlani krog vratu in sta sanjali v sijaj lučic
vsaki tudi najrevniši bajtici na belo pogernjeni mizi berli lučica in krog mize prebivavci molitvijo
radovalo gorkih stanicah ter radostno zbrano bilo okrog jaslic pred katerimi je gorelo obilno svitlih lučic
zapuščen pa vendar le ni bil ta grob rajnice prijateljica Špela in Bremenčkova Mica sta bili prižgali lučice
ljubezni pa lučica — komu plamti?
se kregajo lavdo jedni hočejo nazaj drugi na breg dasi nevedoči je li na levo ali na desno bliže ker lučica
Nočí temotne lučica
Vplutje majhno lučico ni zahtevno niti ponoči saj jo označuje svetilnik
Čuj od daleč nama že bije na uhe udarec za udarcem in iz različnih kotov se prikazujejo slabobrleče lučice
Luna je čarobno sijala svetle soje na zemljo in zvezdice tiste lepe nebeške lučice so svetile tako mamljivo
Ljudmila je naglo napravila mnogo lučic okoli vedra de so tamno globino razsvetljevale
Se pred uro je sedel deček na mojih kolenih, smejal se je zvonko in sladko, kakor dve lučici so se svetile
minut veselil ljube svitlobe ali kapljica vode kane stropa in mu ugasí lučico