Sodelovanje se pojavi , pravijo teoretiki neoliberalnega institucionalizma ( Mingst 1999 ) , ker je po nenehnih interakcijah akterjev v mednarodnih odnosih to v njihovem interesu .

Vojno je mogoče preprečiti z grožnjo uporabe sile, ki naj bi potencialnega nasprotnika odvrnila od nelegalnih aktivnosti (Mingst 2008).

Ključni akterji so torej posamezniki, ki z idejami in vrednotami ustvarjajo socialno identiteto, katere rezultat je nacionalni interes (Mingst 2004, 75).

Države so avtonomne v relaciji do sistema, v katerem delujejo in ga oblikujejo (Mingst 2004, 86).

Vojaške sile sicer ne izključujejo , vendar se ji je » mogoče izogniti s skupnim ali multilateralnim delovanjem ter institucionalnimi reformami « ( Karns in Mingst 2004 : 35 ) .

Če realisti razumejo nacionalne interese in identitete kot samoumevne, jih konstruktivisti razumejo kot produkte kulture, norm, idej in interakcij (Karns in Mingst 2004, 50).

Ključna norma za oblikovanje obnašanja držav je za konstruktiviste multilateralizem, institucije in organizacije pa so pri tem ključni agenti (Karns in Mingst 2004, 51).

Pri proučevanju mednarodnih organizacij se konstruktivisti osredotočajo na družbene vsebine organizacij, prevladujoče norme, ki oblikujejo obnašanje in interese (Karns in Mingst 2004, 51).

Nenazadnje , mednarodne organizacije državam olajšajo medsebojno sodelovanje , pomagajo ustvarjati koalicije ter razvijajo navado sodelovanja v mednarodnem sistemu ( Karns in Mingst 2004 : 38 ) .

Tudi mednarodne organizacije so v bistvu le orodja, ki so na voljo državam (Karns in Mingst 2004, 46), da dosežejo uresničitev svojih interesov.

Države s sodelovanjem v institucijah pridobijo , saj jim te omogočajo delovanje v zadevah , ki zahtevajo multilateralni pristop ( Karns in Mingst 2004 : 46 ) .

Odgovor se skriva v enostavni , a pomenljivi zgodbi o zapornikovi dilemi ( Mingst 1999 : 68 ) .

» Večja in močnejša država bo najverjetneje v mednarodni politiki igrala pomembnejšo vlogo kot manjša in šibkejša država « ( Karns in Mingst 2004 : 16 ) .

Baylis 1997 in Karns in Mingst 2004 ) mogoče zaslediti mnogo pristopov , ki izpostavljajo tako dobre kot tudi slabe strani novodobne organiziranosti mednarodne skupnosti .

Države so skupek birokracij in se » razlikujejo glede na svoje cilje , njihovi nacionalni interesi pa se spreminjajo « ( Karns in Mingst 2004 : 37 ) .

Sicer pa neorealisti pripoznavajo porast mreže mednarodnih režimov78 in institucij, vendar poudarjajo, da se jim pripisuje prevelik pomen (Karns in Mingst 2004, 47).

Razlikovanje največkrat vzpostavijo glede na prisotnost uporabe sile90 in glede na pridobitev soglasja v konflikt vpletenih strani (Karns in Mingst 2004: 308).

Mednarodne organizacije imajo zato celo potencial biti namenski akterji z neodvisnimi posledicami na mednarodne odnose (Karns in Mingst 2004, 52).

Bodisi je to neka oseba , ena ali več držav ali sekretariat , ki usmerja in spodbuja sodelovanje ( Karns in Mingst 2004 , 150 ) .

Identiteta države in interesi so bolj ali manj fiksni, pomembne so le materialne zmogljivosti države (Karns in Mingst 2004, 46).