zaman miru iskat v mrakove.
tirala z zlatimi prsti mrakove pred seboj.
Spodaj v ravnini so se pretakale megle, nad Dobračem so viseli težki oblaki in sipali mrakove.
ali sem vrgla v mrakove jih jaz?
Ob mrakovih šumi
mrakove in noči in ne ugasne. Veter
mrakovih, so se mi bližale jasne in vesele. Vrata so bila
bil Dostojevskij ta razboleli prebivalec „ podzemlja uporni „ premagovalec samorazvidnosti globine mrakove
Hrepenel sem kakor za daljnimi, lepimi obrazi, ki so se mi prikazovali v večernih mrakovih na cesti,
Zibka se je zamajala, topila se je globoko in zmerom globlje v brezna in mrakove.
nebogljenim ljudem toliko sijaja take življenjske višine toliko lepote toliko bleščobe življenjskih mrakovih
verjetno še najbolje če bi dali spisek vseh imen ki so se do zdaj pojavljala vključno peterleti in zveri mrakovo
pogaženo, pohojeno, in niti enega veselega žarka, niti ene poti tja ven v sladke kraje iz dalj skozi mrakove
nabožne like, ki vise po belih in prostranih stenah, se teme, zdi se, kakor bi se umikale nekam nazaj v mrakove
Naposled ko so se že raztezale mrakove tenje po zemlji in so se rjoveči tigri napotovali po večerjo razbistri