Čeprav pri eksfoliaciji nastanejo želene borofenske nanoploščice, so te v eksfoliacijski suspenziji pomešane še z nerazplastenimi ter delno razplastenimi delci.

Če to drži, lahko s ponovno eksfoliacijo pridobimo dodatne nanoploščice ter na razmeroma preprost način povečamo izkoristek.

Zlate nanoploščice lahko pripravimo s kemijsko sintezo, ki daje koloidne kovinske nanodelce, ter z nanašanjem plasti zlata.

Zanimivo je to, da je amplituda polja, pri katerem se črtast vzorec podre, odvisna od debeline celice, v kateri so nanoploščice.

Za večje nanoploščice se efekt površinske plazmonske resonance pomakne proti višjim vrednostim valovne dolžine.

Vsi vzorci so bili pripravljeni po enakem postopku, prav tako se je nanje enako nalagalo srebrove nanoploščice.

Vprašanje je, ali so nanoploščice zmožne slediti frekvenci kroženja polja in ali so vzorci posledica tega.

Večje nanoploščice imajo vrh pri višjih valovnih dolžinah, tako da je vrh glede na velikost pripravljenih nanoploščic pričakovano zamaknjen.

V tem primeru se nanoploščice zaradi translacijske difuzije prerazporedijo v entropijsko ugodnejšo magnetno neurejeno stanje.

Tako sem grafenske nanoploščice dispergirala v raztopini in dobila homogeno disperzijo, namenjeno pripravi nanokompozitnega hidrogelnega materiala.

Suspendirane nanoploščice so bile monodomenski ferimagnetni barijev-heksaferitni monokristali dopirani s skandijem in so imele magnetne momente orientirane pravokotno na površino.

Solarna absorpcija ter termična emisivnost po širini solarnega spektra nista najboljši, zato nanoploščice niso primerne za uporabo v spektralno selektivnih premazih.

S tem je lahka os usmerjena pravokotno na nanoploščice, kar je velika redkost pri ploščatih magnetnih nanodelcih.

Pripravimo lahko tudi feromagnetne tekočine, kjer so v tekočem kristalu dispergirane nanoploščice.

Primerjava optičnih lastnosti obeh materialov predlaga, da je prekurzorski material veliko bolj efektiven pri absorpciji svetlobe kot nanoploščice.

Pri enoosnem izmeničnem polju se nanoploščice enkrat obrnejo v eno, drugič v drugo smer, kakor narekuje polje.

Poleg tega se ultratanke nanoploščice pogosto zložijo v mikro praške ali filme zaradi močnih π-π interakcij.

Ob prižigu polja se povprečna intenziteta znotraj označenih kvadratov zmanjša, ker se vse nanoploščice obrnejo v eno smer.

Ob odsotnosti polja se nanoploščice porazdelijo naključno, pri prižganem polju pa se v trenutku odzovejo in reorientirajo.

Nato sem pripravil srebrove nanoploščice in jih naložil na površino por nosilcev.