Njihova morfologija in imunofenotip se zato prekrivata z drugimi NDCLB, ki imajo za svojo kategorijo neznačilno morfologijo in/ali atipični imunofenotip.

Tipični imunofenotip za posamezno vrsto NDCLB in število teh primerov so v tabeli označeni z rdečo barvo.

Zaradi večje izkušenosti citopatologov pri ocenjevanju limfoproliferativnih sprememb se je delež pravilno klasificiranih NDCLB pri ponovnem pregledu vzorcev povečal iz 76% na 86%.

Uspešnost v klasifikaciji NDCLB je bila v naši študiji odvisna tudi od tipa limfoma.

Glede na rezultate naše študije smo opredelili značilne imunofenotipe za posamezne tipe NDCLB.

Atipični imunofenotip je bil v celotni skupini NDCLB zajetih v našo študijo prisoten kar v 31,6% primerov.

Za opredelitev najvplivnejših antigenov v klasifikaciji NDCLB smo uporabili metodo linearne regresije.

Deleža NDCLB s tipičnim imunofenotipom sta bila v obeh študijskih skupinah prvega dela študije zelo podobna (68,4% in 67,9%).

Vseh 81 bolnikov z NDCLB, je imelo diagnozo limfoma potrjeno s histološko preiskavo.

FL težko opredelimo na podlagi morfoloških značilnosti, saj je populacija limfomskih celic heterogena, vendar so edini med NDCLB, kjer celice izražajo CD10.

Zanesljivost razvrščanja NDCLB z uporabo posodobljenih imunofenotipskih in morfoloških kriterijev smo želeli preveriti s ponovnim pregledom serije histološko potrjenih NDCBL.

Delež pravilno klasificiranih primerov je odvisen od tipa NDCLB in je povezan z deležem atipičnih imunofenotipov pri posameznem tipu NDCLB.

Citološke diagnoze 81 NDCLB vključenih v ta del študije so se ujemale s histološkimi diagnozami v 74 primerih (91,3%).

Ob doslednem upoštevanju imunofenotipa in morfoloških značilnosti smo pravilno klasificirali 132 od 152 (87%) histološko potrjenih primarnih NDCLB.

Primerjava deležev NDCLB s tipičnim in atipičnim imunofenotipom med obema študijskima skupinama vključenima v prvi del študije je prikazana v Tabeli 30.

Primere NDCLB s tipičnim imunofenotipom, ki imajo tudi značilno morfološko sliko, lahko zanesljivo klasificiramo iz vzorcev ABTI.

Pri klasifikaciji NDCLB iz vzorcev ABTI predstavljajo primeri z atipičnim imunofenotipom in/ali atipično morfologijo velik izziv.

Zaključimo lahko, da je med sekundarnimi protitelesi, testiranimi v naši študiji, za natančnejšo klasifikacijo NDCLB najbolj primerno protitelo CD200.

V prvo, osnovno študijsko skupino, smo vključili 152 bolnikov s primarnim NDCLB, ki so zboleli med leti 2000 in 2008.

Atipični imunofenotip smo v tej študijski skupini našli pri 67,9% NDCLB.