Če odnašanje kapljic ni dovolj hitro, lahko zmanjšana nukleacijska aktivnost izniči koristi večje gibljivosti kapljic in tako omeji skupno hitrost kondenzacije.

Zračni mehurčki ujeti na površini lahko služijo kot aktivna nukleacijska mesta.

Zaradi temperaturnega gradienta se ti delci ločijo in pomikajo v območje nižje koncentracije, kjer se izoblikujejo nukleacijska jedra.

Za preprečitev tega pojava se lahko uporabijo nukleacijska sredstva, ki zvišajo temperaturo kristalizacije.

Za kristalizacijo so običajno potrebna nukleacijska jedra, to so majhni delci ali nečistoče, ki delujejo kot začetna mesta kristalizacije.

Vzroki so povečanje notranjih napetosti ter večje gostote kristalnih mej in podmej, ki so nukleacijska mesta za nastanek zaščitnih oksidnih slojev.

Vzorci na zelenkastem sloju bi lahko predstavljali nukleacijska mesta pri vrenju.

Volumen strižnih pasov se pri nadaljnjem deformiranju zmanjša, saj ti delujejo kot nukleacijska mesta za nastanek martenzita α'.

V superhidrofilnem stanju te mikrostrukture zagotavljajo kapilarni vlek, medtem ko mikrojamice delujejo kot potencialna nukleacijska mesta.

Ustrezna morfologija promovira mehurčkasto vrenje; predvsem jamice na mikronski in submikronski skali lahko predstavljajo aktivna nukleacijska mesta.

Ugotovili so, da je vrenje na površini pustilo mesta brez oksidacijskega sloja, predpostavljajo, da so to nukleacijska mesta.

Trdni delci lahko služijo kot nukleacijska mesta, kar dodatno poveča število mehurčkov in zmanjša njihovo povprečno velikost.

Ti služijo kot nukleacijska mesta za martenzit α', zato se njegov delež poveča.

Te izboljšave so bile posledica številnih mikrojamic, ki so delovale kot nukleacijska mesta, in povečane kapilarnosti.

Tako bi morda nanomehurčki, na katere tlačna motnja ne vpliva več delovali kot dodatna nukleacijska jedra.

Ta dinamika ustvarja hierarhijo med jamicami, kjer določene jamice, kljub dimenzijski ustreznosti, ne bodo delovale kot aktivna nukleacijska mesta.

Sprva nastanejo nukleacijska jedra, proces nastanke le-teh pa lahko opišemo s klasično teorijo nukleacije.

S povečanjem hrapavosti in kota omočenja lahko tako ciljno izdelamo nukleacijska mesta.

Različna nukleacijska mesta imajo različno število in velikosti jamic, v katerih je ujet zrak in predstavljajo potencialno mesto za nastanek mehurčka.

Presečišča predstavljajo nukleacijska mesta za martenzita ε in α'.