Marijanica je bežala v svojo sobico, jo zapahnila in plakala na postelji dolgo v noč obupno, neutolažno
Ti plakaš, oj nesrečna deva?
Ino bóte ſe plakale
Za Danico je odgovoril Vazko: "Skraja je plakala in
Vanda je plakala, vila Radovanka se je
Jokali in plakali so in vdove so šle njimi
In čestokrat sem v onih tihih, sanjajočih in onih viharnih, gromovitih nočeh plakal po Tebi — s srcem
« — In objel me je, poljubil in plakal . . .
plakal. S temi solzami sem objokoval samega sebe,
Tam pa se je zgrudila poleg ognjišča na tla in zaihtela ter plakala ... plakala ...
Trkala je, klicala, plakala v ključavnico; profesor se
Ni ga bilo dne, da ne bi plakal za dobrim
plakala za tabo, le midva sva jo gledala pri lini,
Otomi je plakala zraven mene,
Zdi se mi, kakor bi za tabo plakale stene,