Z nadaljnjim delom pa bo potrebno preučiti kako na interakcijo različnih stereokemijskih oblik polikislin z nanodelci vpliva oblika in velikost nanodelcev.

Vzorci za meritve so bili pripravljeni z mešanjem začetnih raztopin polikislin in suspenzij nanodelcev.

V našem delu smo prav tako uporabili opisano skaliranje, tudi za delne naboje polikislin.

To zahteva veliko časa za simulacije, posebno če bi jih izvedli pri različnih stopnjah nevtralizacije polikislin.

To kaže na povečano ionizacijo polikislin pri adsorpciji na nanodelce glede na polikisline v raztopini.

Rezultati simulacij kažejo, da ima pKa pričakovano velik vpliv na adsorpcijo polikislin na površino nanodelca.

Predpostavili smo, da bo tudi velikost alkilne verige v ponavljajoči se enoti polikislin pomembno vplivala na njihovo interakcijo z nanodelci.

Poleg tega imajo pomemben vpliv na lastnosti sistema tudi intermolekularne in intramolekularne vodikove vezi verig polikislin.

PAA je izmed vseh uporabljenih polikislin najmočnejša kislina, hkrati pa tudi v protonirani obliki tvori največje število vodikovih vezi s površino nanodelca.

Najprej smo strukture polikislin z različnimi αn optimizirali v eksplicitno modelirani vodi.

Kot smo že omenili, so bile fluorimetrične meritve za analizo mikropolarnosti v suspenzijah preiskovanih polikislin opravljene z dodatkom zunanjega fluoroforja pirena.

Gre za prvo primerjalno študijo vpliva temperature in valence protiionov na medmolekulsko asociacijo obeh polikislin.

Neodvisno od naboja površine se pri αn = 0 nobena od polikislin ni adsorbirala na površino.

Za verige polikislin smo nato izračunali število vodikovih vezi, ki jih posamezna veriga tvori z molekulami vode, rezultati so prikazani na sliki 4.4.

Ta namreč močno vpliva na njihovo sposobnost tvorbe vodikovih vezi s topilom oziroma intramolekularnih ter intermolekularnih vodikovih vezi med verigami polikislin [142].

Dolžine verig polikislin so med seboj primerljive oziroma dolžina verige v našem primeru minimalno vpliva na zeta potencial nanodelcev oziroma stabilnost suspenzij [116].

Tako pri eksperimentih kot simulacijah smo izbrali kratke verige polikislin, kjer dolžina verig nima močnega vpliva na obnašanje suspenzij [116].

Slika 4.1 kaže odvisnost zeta potenciala nanodelcev od pH pri adsorpciji različnih polikislin.

V simulacijah so bile uporabljene verige polikislin, dolge 30 ponavljajočih se enot.

PAA ima izmed izbranih polikislin najbolj postopen prehod iz zvite v iztegnjeno konformacijo, ki poteka za αn med 0,2 in 0,6.