»No, primaruha, lep kristjan si! Kaj takega pa še ne!«
Tako je, primaruha!“
Ta je bila že dolgo njegovo dekle; — in čedna je, primaruha! —
dobiš za vsako štiri groše — dobil boš pa lahko več, primaruha!
Marjetica junaški govoriš primaruha da si tako pogumne bi ne bil mislil pravi Janez
Da bi ga vrabec le prinesel nocoj, jaz mu že navijem ušesa, primaruha!«
Zažvižgal je poskočnico in primaruha, Cigančica je pričela prestavljati noge po tlaku.
Za vaju dva pa, primaruha,
Tega pa ne bom pustil, primaruha,
to tŕdno skupej zvari; primaruha!
primaruha, da ga bodo. Kam bode pač
Nekaj drevja bodo podrli primaruha da ga bodo
Še tepen boš, primaruha, boš pa videl!"
A tedajci – primaruh! –
Pa primaruha,