Za celice raka dojke je značilno, da imajo zaradi povečane stopnje proliferacije hitrejšo sintezo proteinov ter posledično povečano aktivnost proteasomov.

Vse to nakazuje, da bi lahko bila koncentracija in aktivnost cirkulirajočih proteasomov dober biološki označevalec za diagnozo in prognozo različnih bolezni.

V tem delu smo dokazali, da izbrani zaviralci proteasomov prehajajo skozi membrano trombocitov in pri tem zavrejo aktivnost tarčnih podenot.

V različnih vrstah celic lahko najdemo različne oblike proteasomov, ki se med seboj razlikujejo predvsem v strukturi in aktivnosti katalitičnih podenot.

V prihodnje je smotrno povečati število vzorcev darovalcev trombocitov z namenom opredelitve vloge proteasomov v procesu aktivacije trombocitov.

V nadaljevanju smo želeli preveriti, ali zaviranje proteasomov v trombocitih modulira katero izmed signalnih poti, ki sodeluje pri aktivaciji trombocitov.

V literaturi je torej opisanih več možnih izvorov cirkulirajočih proteasomov.

V hemoliziranih vzorcih bi posledično lahko zaznali lažno povišane vrednosti cirkulirajočih proteasomov, kar bi povzročilo napačno interpretacijo pridobljenih rezultatov.

Upad proteolizne aktivnosti je značilen tudi za nevrodegenerativne bolezni, ki so posledica zaviranja delovanja proteasomov, kar omejuje razgradnjo specifičnih proteinov.

Tudi pri bolnikih s sepso, z opeklinami in po operacijah so zaznali povišane vrednosti cirkulirajočih proteasomov.

Trenutno opisani zaviralci proteasomov se uporabljajo za zdravljenje hematoloških rakavih obolenj.

To nakazuje, da organizmi prek delovanja proteasomov vzdržujejo proteostazo tudi zunaj celic.

Tako smo vrednotili spremembo v izražanju in aktivnosti podenot proteasomov v celičnih linijah raka dojke z različnim metastatskim potencialom.

Selektivno zaviranje bakterijskih proteasomov bi pomenilo nov pristop k zdravljenju bakterijskih okužb.

S tvorbo ko-kultur trombocitov z rakavimi celicami bomo raziskali, kako zaviranje proteasomov vpliva na tumorsko mikrookolje.

S tem želimo oceniti, ali se ravni cirkulirajočih proteasomov spreminjajo skladno s kliničnim stanjem bolezni oz. odzivom na zdravljenje.

Raziskave so v zadnjih nekaj letih potrdile prisotnost proteasomov tudi zunaj celic, v krvnem obtoku, ki so jih poimenovali cirkulirajoči proteasomi.

Primerjava stopnje zaviranja proteasomov na celičnih lizatih in na intaktnih celicah omogoča oceno permeabilnosti spojin.

Preveriti želimo, ali raven katalitičnih podenot proteasomov vpliva na občutljivost celičnih linij raka dojke za citotoksične učinke zaviralcev proteasomov.

Prav tako so ugotovili, da po operativnih posegih koncentracija cirkulirajočih proteasomov korelira s poškodbo tkiva, ki je povzročena pri operaciji.