Zakonitost cikliĉnosti, ko že opušĉene zamisli sĉasoma postanejo ponovno aktualne, je znaĉilna tudi za razvoj doktrine prve pomoĉi v sodobnih družbah.

Z uvedbo uĉnih modelov je zelo napredoval pouk oživljanja in nasploh pouĉevanja prve pomoĉi.

Z internalizacijo (ponotranjenjem) vrednot se oblikujejo etiĉne norme, ki so drugi konstitutivni element prve pomoĉi.

Vpliv globalizacije na podroĉju prve pomoĉi je zaznati v veĉ smereh: predvsem v doktrinarnem, organizacijskem in ekonomskem.

Vendar se dajalec prve pomoĉi ob tem še vedno lahko sooĉi tudi z etiĉnimi dilemami.

Vendar lahko na podroĉju prve pomoĉi najdemo primere še nadaljnje "specializacije".

V tej zvezi je pomembno, da vedno znova poudarjamo pomen prve pomoĉi kot smiselnega in vrednega dejanja.

V razliĉnih medijih lahko obĉasno zasledimo primere dobre prakse, ko so se posamezniki izkazali z dajanjem takojšnje prve pomoĉi.

V primeru prve pomoĉi gre praviloma za drugo obliko, za spontani altruizem.

V predmodernih družbah so se postopki prve pomoĉi le poĉasi izpopolnjevali, razvoj pa ni bil premoĉrten.

Ukrepi prve pomoĉi so most med bolnikom/poškodovancem in zdravstvenim sistemom (med laiĉnim in profesionalnim svetom) in so prvi korak teh prizadevanj.

Ugotavljamo, da že skozi celotno zgodovino razvoj medicine in prve pomoĉi ni bil premoĉrten, temveĉ ga lahko oznaĉimo kot krožnega oziroma cikliĉnega.

Tretji konstitutivni element prve pomoĉi je ravnanje, ki je posredno odvisno od etiĉnih norm.

Tretje poglavje je namenjeno orisu razvoja prve pomoĉi skozi zgodovinsko perspektivo.

Tako lahko sklepamo, da tudi ideja prve pomoĉi korenini v tem najzgodnejšem obdobju.

Tako je kljuĉno vprašanje, kaj je tisto, kar (ne)dajanje prve pomoĉi doloĉa kot (ne)moralno dejanje.

Tako etiĉne kot pravne norme sovplivajo na oblikovanje osebnih opredelitev in ravnanj v praksi vsakdanjega življenja potencialnega dajalca prve pomoĉi.

Tak komplet bi lahko danes imenovali osnovni komplet prve pomoĉi.