Dosedanje raziskave ugotavljajo, da starši otrok, obolelih za rakom, doživljajo čustveni distres, anksioznost in akutne ali dolgotrajne PTSS v kratkem po diagnozi.

Posledično težko domnevamo, da katera izmed vrst raka predstavlja večje tveganje za pojavnost PTSS v primerjavi z drugimi vrstami bolezni rak.

Pacienti, ki so zboleli pred petim letom, v manjši meri doživljajo PTSS kot pacienti, ki so zboleli po petem letu starosti.

Ali obstajajo pomembne razlike v doživljanju PTSS med straši obolelih otrok in starši otrok, ki se ne soočajo z boleznijo rak?

Prav tako razlike v stopnji doživljanja PTSS glede na trajanje zdravljenja pri pacientih in pri njihovih starših niso statistično pomembne.

Pacienti, ki jih uvrščamo v različne skupine izida zdravljenja, kot tudi njihovi starši se ne razlikujejo v stopnji doživljanja PTSS.

Torej lahko zaključimo, da prvih pet let po postavitvi diagnoze stopnja doživljanja PTSS rahlo narašča, nato pa začne upadati.

Soočanje z boleznijo rak in izkušnje z zdravljenjem imata pomemben dolgotrajen učinek na doživljanje PTSS pri starših obolelih otrok.

Pri zadnji, tretji fazi, ki se imenuje faza dolgotrajnega odziva, se model osredotoča na pojavnost PTSS po zaključenem zdravljenju.

Pri starših otrok, ki so za rakom zboleli v različnih starostnih obdobjih, nismo ugotovili pomembnih razlik v doživljanju PTSS.

Pacienti, ki so ponovno zboleli, v večji meri doživljajo PTSS kot pacienti, ki se prvič soočajo z boleznijo rak.

Osebe , ki trpijo za PTSS , imajo zelo zmanjšano kvaliteto življenja in so bolj izpostavljeni drugim psihičnim in fizičnim boleznim .

Ali obstajajo razlike v doživljanju PTSS glede na trenutno starost pri otrocih, obolelih za rakom, in njihovih starših?

Zanimalo nas je , katere skupine posameznikov , medicinskih posegov , zapletov in načinov zdravljenja predstavljajo večje tveganje za pojavnost PTSS .

Ugotoviti želimo, katere skupine posameznikov, medicinskih posegov, zapletov in načinov zdravljenja predstavljajo večje tveganje za pojavnost PTSS.

Raven intenzivnosti zdravljenja je bila v tem primeru statistično pomembno povezana le s stopnjo doživljanja PTSS staršev.

Pri očetih pa smo ugotovili, da ni pomembnih razlik v stopnji doživljanja PTSS glede na prisotnost recidiva.

Posledično so njihovi otroci podvrženi večjemu tveganju za razvoj neprilagodljivih strategij spoprijemanja, skromnega psihološkega prilagajanja in PTSS.

Ugotovili so, da otroci, pri katerih prevladuje represivni stil prilagajanja poročajo o nižji stopnji doživljanja PTSS.

Starejši ko so otroci ob postavitvi diagnoze rak, v večji meri so pri njih prisotni PTSS.