Rafaelič poudarja tudi, da je temelj skupnostne oskrbe, od katerega ne smemo nikakor odstopati, posameznikova neodvisnost – možnost odločanja o lastnem življenju.

Rafaelič kot primer takšnega približka izpostavlja stanovanjske skupine, ki jih javnost nemalokrat zmotno dojema kot cilj procesa zapiranja totalnih ustanov.

Rafaelič (2015) piše, da mora biti uporabnik aktivno vključen in v središču tima v primerih, ko so timi namenjeni uporabniku.

Rafaelič (2015) navaja, da ustanove večinoma dajejo prednost varnosti in zdravju pred kakovostjo človekovega življenja.

Rafaelič (2015, str. 80) navaja, da mora biti struktura timov nehierarhična in demokratična (enakopraven položaj vseh članov, vključno z uporabnikom).

Rafaelič (2015, str. 69) poudari, da smo dezinstitucionalizacijo mladinskih zavodov izpeljali le do polovice.

Rafaelič (2015, str. 198-199) navaja, da izbor stanovalcev, ki bi začeli z bivanjem v bivalnih enotah, namreč poteka po načelu snemanja smetane.

Andreja Rafaelič je to izvedela šele tik pred prvonovembrskimi prazniki , dva meseca potem , ko je vložila vlogo za podaljšano bivanje .

Andreji Rafaelič, raziskovalki in aktivistki, za njeno dolgoletno angažiranost in neomajno delo na področju dezinstitucionalizacije in dolgotrajne oskrbe.

Andreja Rafaelič je nagrado prejela za dolgoletno angažiranost in neomajno delo na področju dezinstitucionalizacije in dolgotrajne oskrbe.

Zakonodajne osnove, skupnostne službe, sprejemajoča skupnost in kompetentni posamezniki niso pogoj za deinstitucionalizacijo, temveč se skozi procese deinstitucionalizacije šele oblikujejo (Rafaelič, 2015).

Andreja Rafaelič je dolgoletna aktivistka za deinstitucionalizacijo in je prvič v enega od socialnovarstvenih zavodov vstopila pri svojih 18 letih.

V določenih krajih so ti procesi dela v skupnosti v celoti uspeli, drugje pa institucionalni vzorci tudi v skupnosti še vztrajajo (Rafaelič, 2015).

Rafaelič in Flaker (2021) sta mnenja, da prav uporabniki najbolje razumejo koncept deinstitucionalizacije in so prav oni resnični zagovorniki neodvisnega življenja.

Tudi Rafaelič (2015) izpostavi pomembno dejstvo, da je deinstitucionalizacija proces, ki mora skupaj z zapiranjem institucij, razvijati tudi službe v skupnosti.

Neustreznost ureditve so ugotovile tudi nekatere druge inšpekcije, denimo zdravstvena in delovna," je povedala Rafaelič.

Kot pravi Rafaelič (2017), nam hitra ocena potreb omogoča, da v kratkem času ugotovimo stopnjo in naravo potreb ljudi v neki skupnosti.

Gre za kontinuirano in vztrajno delo strokovnih delavcev, ki je edini način, da se prepreči vrnitev k vzorcem institucionalizacije (Rafaelič, 2015).

Deinsitucionalizacijo pa povezujemo tudi z raznimi družbenimi gibanji, ki spremljajo zaprtja totalnih ustanov in vzpostavitev raznih skupnostnih služb (Rafaelič 2015, str. 6).

Sociološko raziskovanje totalnih ustanov in antipsihiatrična gibanja so spodbudili javno diskusijo in iskanje rešitev za oskrbo v skupnosti (Rafaelič, 2015).