Že v Schönlebnovih zgodnjih govorih je mogoče zaznati poudarek na slikoviti metaforiki in živahnosti izraza , ki pa ostajata predvsem na razumski ravni .

Na tej stopnji raziskave naj zadostujejo spoznanja o Schönlebnovih ohranjenih rokopisih in pričevanja o njegovih neohranjenih oziroma doslej neodkritih tiskih in rokopisih .

Večina tistih Schönlebnovih natisnjenih govorov , ki jih poznamo le po naslovu ( vseh je devet ) , se nanaša na slovesnosti ob akademskih napredovanjih .

Obstoja ne potrjujejo le marginalije v Schönlebnovih spisih in seznami njegovih za tisk pripravljenih del , ampak tudi navedbe drugih avtorjev .

Na njihovi osnovi lahko ugotavljamo intenziviteto Schönlebnovih stikov s potridentinsko in sočasno pridigarsko literaturo in na njegovo mesto v njej .

V literarnohistoričnem delu svoje biografske študije je navedel štirinajst Schönlebnovih rokopisov , na katere je naletel pri svojem raziskovalnem delu .

Čeprav se nam je ohranilo veliko število Schönlebnovih pridig , je njegovemu govorniškemu in pridigarskemu razvoju časovno težko slediti .

Z jezuitsko pridigarsko šolo se ujema tudi zunanja in notranja struktura Schönlebnovih pridig ter njegova zvestoba klasični retoriki .

Poglavje je posebno tudi zato , ker je med vrsticami mogoče razbrati veliko Schönlebnovih osebnih opredelitev do predstavljene tematike .

Po njegovi zaslugi so se nam ohranili naslovi Schönlebnovih zgodnjih tiskanih del , ki so danes po večini izgubljena .

Duh antike se je med mestnimi očeti sicer zbudil že dobri dve desetletji pred izidom Schönlebnovih del .

V nadaljevanju se bom osredotočila na predstavitev ohranjenih Schönlebnovih kronoloških zapiskov , genealoških izpiskov , njegovih dnevnikov ter zapisnikov .

Največ Schönlebnovih natisnjenih del sega na področje retorike , v rokopisih pa so najbolj številčno zastopani genealoški zapiski .

Tako kot v jezuitskih pridigah so bile tudi v Schönlebnovih pozornosti deležni greh , kreposti in spodbude .

Natančnejše sodbe o avtorstvu tega dela bodo možne šele po natančni analizi vseh Schönlebnovih marioloških del .

Poznavanje Schönlebnovih trditev in opredelitev se izkaže kot zelo koristno za prebiranje kronološkega dela knjige .

Iz Schönlebnovih pridig veje resnoba in duhovna umirjenost , v ozadju vsebine začutimo učenjaka in teologa .

V drugem zvezku Schönlebnovih prazničnih pridig najdemo tudi pet pridig iz omenjenega jezuitskega obdobja .

Pomemben rezultat raziskovalnega dela je pregleden seznam vseh do sedaj znanih Schönlebnovih del .

Dva izmed možnih Schönlebnovih informatorjev o jezuitskih knjižnih novostih bi lahko bila p.