Ko sta zagledala »solnčece ljubljeno«, jima je bilo lažje pri srcu, ker sta pomislila, da je to »prav
Svetilo z neba solnčece,
postajajo tisto orodje ki vodi človeka ven prosto naravo tja kjer ni megle kjer sije visoko planinah zlato solnčece
kopajoča cvetka, ko jo pogleda zlato solnčece.
zlatoobrazno solnčece skozi puste oblake, tajalo
narečja v pamet vzeti in spoznati, ktero bi se že slobodno se sestrami v red postavilo bilo, da bi jemu solnčece
Kot solnčece čist
in peli so vrh vej, še solnčece
„Juriša, ti solnčece naše,“ ga obkrožijo tovariši. „Hočeš da poletimo, popalimo Benetke?
Sijaj, sijaj, solnčece,
Kot solnčece čist — moj srčni je žar,
„Naše solnčece, Juriša Senjanin! Naša svetla zvezda, odprtoroka Zora!
Še vsak dan je po malem pokukalo zlatoobrazno solnčece skozi puste oblake tajalo snežene kepe in grelo
Da solnčece božje je zlato,
Gleda jasno solnčece.