Človeka , ki daje prednost človeškemu bitju pred drugim življenjem , obtožuje specizma , ki je gotovo najbolj originalna obtožba zahodnega antropocentrizma .

Vendar pa sami menimo, da je specizem manj pogoj neetičnega antropocentrizma, kot je vztrajno zanikanje specizma pogoj ekocentrizma.

V tem poglavju je izpostavljen problem specizma, vloga vzrejnih živali in na dveh primerih prikazan odnos ljudi do njih.

To vprašanje tako vodi v dodatne raz-misleke in trčile_i bomo tudi na obtožbo specizma in antropocentrizma.

Te kulturno opredeljene manifestacije specizma se ne pojavljajo samo med različnimi kulturami, ampak tudi skozi čas.

Takšne manifestacije specizma so, opisno, znane vsem, čeprav bi bilo mogoče zanikati, da je s tem karkoli narobe.

Ta opredelitev specizma prav tako označuje razloge za tovrstno vedenje, torej naše prepričanje o človeški premoči.

Pri problematiki specizma je nujno poudariti kako pomembno je, da razlike med živimi bitji, če že, delamo na podlagi legitimnih kriterijev.

Pomemben vidik prava na področju varstva živali in pojmovanja nečloveških živali sta brez dvoma problematika pravne subjektivitete živali in specizma.

Poleg tega želim identificirati znake specizma in izluščiti pravno dobrino, ki se z njimi varuje.

Po tej interpretaciji je humanizem oblika specizma in kot tak moralno nesprejemljiv , podobno kot sta to rasizem in seksizem .

Po definiciji specizma ljudje v primerjavi z lastno vrsto podcenjujemo vsa ostala nečloveška bitja.

Performans predstavljata ideološko polemiko prehranjevanja s "trupli" živali, usmerjeno v tehniko apropriacije ideoloških mehanizmov specizma.

Negativno enostransko upodabljanje veganstva in veganov v medijih je dokaz kulturne reprodukcije specizma, ki veganstvo loči od povezave s pravicami živali.

Konceptualno se ukvarja s vprašanjem vrednostnega sistema hierarhične paradigme specizma.

Celo nasprotno: zavedanje in priznavanje te razlike (torej tega "specizma"), kot nujnost narekuje človeku prevzemanje večje odgovornosti za ostala bitja okoli sebe.

Vendar pa sami menimo , da je specizem manj pogoj neetičnega antropocentrizma , kot je vztrajno zanikanje specizma pogoj ekocentrizma .

Tu se nam pojavi vprašanje specizma , kot ene izmed oblik diskriminacije , ki temelji na pripadnosti biološki vrsti .

Reči , da so moralno vrednejše tiste živali , ki so " podobne nam " , ni nič drugega kot krepitev specizma in ne njegovo zavračanje .

Ravno ta normalizacija specizma je tisto , zaradi česar se zdi veganstvo kot zavzemanje za nenasilje do vseh živalskih vrst tako nezaslišano .