Zaradi teh razlik so rezultati raziskav med seboj težje primerljivi, obenem pa številni pomembni vidiki uporabe tDCS pri disleksiji ostajajo premalo raziskani.

Vse navedene omejitve zmanjšujejo veljavnost obstoječih izsledkov in onemogočajo oblikovanje jasnih in posplošljivih zaključkov o učinkovitosti tDCS.

Večina avtorjev vključenih raziskav je tDCS obravnavala kot terapevtsko tehniko, ki prispeva k izboljšanju bralnih zmožnosti.

Vendar pa je bil ta trajni učinek potlačen s sočasnim anodalnim tDCS, ki povečuje aktivnost, v dorzolateralni prefrontalni korteks.

V zadnjih letih je bilo izvedenih razmeroma malo eksperimentalnih raziskav, ki bi sistematično proučevale uporabo tDCS pri posameznikih z razvojno disleksijo.

V večini držav tDCS zaenkrat še nima uradne odobritve za uporabo.

V skladu s tem pogledom so trajni učinki tDCS verjetnejši, ko se ta uporablja skupaj s sočasnim bralnim ali kognitivnim treningom.

V pregled bi bilo smiselno vključiti tudi raziskave, izvedene na tipičnih bralcih, kar bi omogočilo sistematično primerjavo učinkov tDCS v obeh populacijah.

Uporaba tDCS se je v zadnjih letih močno razširila v zdravstvenih ustanovah in med domačimi uporabniki.

Uporaba tDCS pri osebah z razvojno disleksijo je bila obravnavana tudi v nekaterih drugih sistematičnih pregledih (npr.

Uporaba različnih merskih pripomočkov in postopkov za merjenje učinkov tDCS lahko tako privede do raznolikih rezultatov.

To se odraža v majhnem številu izvedenih raziskav, pomanjkanju ponovitev raziskav in neenotnih rezultatih o učinkovitosti tDCS kot terapevtski tehniki.

To je še posebej problematično pri raziskavah z uporabo tDCS, za katero je značilna velika raznolikost v odzivu udeležencev na stimulacijo.

Ti učinki so običajno kratkotrajni in prehodni, vendar ima tDCS tudi dolgoročne učinke, ki so povezani s spremembami v sinaptični plastičnosti.

Ti avtorji so tDCS razumeli kot podporno orodje, ki optimizira učinke že učinkovitega bralnega ali kognitivnega treninga.

Takšna neskladnost ugotovitev o učinkih stimulacije predstavlja pomembno omejitev tDCS kot terapevtske tehnike, ki je v strokovni literaturi pogosto omenjena.

Spoznanja na nevrobiološki ravni prispevajo k razumevanju delovanja tDCS in načrtovanju ustreznih protokolov stimulacije.

Smiselno bi bilo, da tDCS obravnavajo predvsem kot dopolnilo kognitivnemu treningu in ne kot samostojno intervencijo.

Slabša prostorska resolucija klasičnega tDCS lahko ima sicer prednosti, saj omogoča, da učinki stimulacije dosežejo celotno možgansko omrežje za branje.