V skladu s tem v že obstoječo definicijo trajnostnega delovanja organizacij vključujemo tudi ključno vlogo TMČV in potrjujemo naš predhodno zastavljen model.

Pomemben dejavnik pri razvoju TMČV v slovenskih organizacijah je dediščina samoupravnega sistema, ki še danes vpliva na participativno kulturo v nekaterih organizacijah.

V teoretičnem delu disertacije smo v poglavju o TMČV izpostavili ključne definicije in karakteristike, ki smo jih našli v obstoječi literaturi.

V okviru trajnostne kadrovske strategije pa se predlaga vsebinska nadgradnja obstoječega sistema ter strateška raba pridobljenih informacij, skladno z načeli TMČV.

V kontekstu trajnostnega menedžmenta človeških virov (TMČV) se odprtost izraža skozi preglednost, medgeneracijsko sodelovanje in podporo usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja.

Povezanost s poslovno strategijo, saj TMČV ne sme biti ločen del organizacijskega delovanja, temveč mora biti vključeno v temeljno strategijo organizacije.

Na tej osnovi je mogoče zaključiti, da se je TMČV razvil kot nujna reakcija na okoljske in družbene izzive sodobnega časa.

Koncept trajnostnega menedžmenta človeških virov (TMČV) se je oblikoval kot odgovor na potrebe po vključevanju trajnostnega razvoja v upravljanje z zaposlenimi.

Identifikacija značilnosti prvin TMČV in trajnostne usmerjenosti organizacij lahko služi za nadaljnje raziskave o potencialni usmerjenosti slovenskih organizacij v širšem obsegu.

Zanimalo me je predvsem, ali lahko trajnostni menedžment človeških virov (TMČV) v praksi res spremeni počutje, motivacijo in učinkovitost zaposlenih.

Trajnostni management človeških virov (TMČV) se osredotoča na ohranjanje in razvoj človeških virov na način, ki zagotavlja dolgoročno uspešnost organizacije.

Odgovori na raziskovalna vprašanja so nam omogočili ugotoviti, da TMČV predstavlja temelj, brez katerega ni mogoče doseči trajnostnega delovanja organizacij.

Poudarja, da mora biti TMČV tesno povezan z organizacijsko strategijo, pri čemer ne sme zanemariti družbenega vpliva kadrovskih praks.

Menita, da s pomočjo slednje akademiki lahko analizirajo načine, na katere TMČV vpliva na družbo in uspešnost organizacije.

V slovenski literaturi je izjemno pomanjkanje raziskav v povezavi s prepoznavanjem možnih TMČV praks v slovenskih podjetjih.

Na ta način okvir paradoksa za TMČV zagotavlja, da se identificira in razreši vse morebitne nastale napetosti.

Če so torej organizacije zavezane ciljem, ki sledijo trajnostnemu razvoj, bi morale stremeti k razvoju TMČV.