V prvi fazi (začetna viremija) prevladujejo nespecifični klinični znaki, kot so vročina, slabost, bolečine v mišicah, retroorbitalni glavobol, anoreksija in bruhanje.

V krvi je prisoten le ob akutni , burno potekajoči bolezni s splošno prizadetostjo ( viremija ) , sicer ga v krvi ne najdemo .

Tudi če bi se to zgodilo , bi bila viremija minimalna in ne bi ogrožala ploda .

Temu sledi primarna viremija, virus se razširi po telesu in se začne pomnoževati v jetrih in vranici.

Sekundarna viremija je stadij , kjer je virus stalno prisoten v krvnem mozgu in drugih tkivih ( solzne in slinske žleze , mehur , bezgavke , …).

Pri imunokompetentnih osebah viremija še ni bila dokazana, pri imunokompromitiranih pa se virus iz dihal lahko razširi tudi v jetra in ledvice.

Podobno kot virurija je tudi viremija sprva asimptomatska.

Okužbi sledi viremija, ki traja od enega do dveh tednov.

Imunski sistem gostitelja začne proizvajati protitelesa, viremija počasi upada in doseže konstantno točko ureditve (angl. setpoint) ali celo pade pod mejo zaznave.

Sledi lahko viremija in na koncu prehod virusa v centralni živčni sistem .

Po določenem času vdrejo v kri ( sekundarna viremija ) , s krvjo pa pridejo v endotelijske celice možganskih kapilar .

Iz črevesja virus preide v jetra , kjer se razmnožuje , nastopi viremija , preko žolča pa se virus izloča v blato .

Pol leta po končanem zdravljenju viremija ni zaznavna , piše na izvidu .

Aja , še to - nizka viremija ali dobri jetrni testi in obratno niso merilo in zdravniki to dobro vejo .

Cepivo lahko tudi zmanjša izločanje virusa iz nosu, raven virusa v krvi in limfnem tkivu ter trajanje okužbe krvi (viremija) z virusom.

Prehodna viremija se pojavi 3 do 4 dni po okužbi , takrat se virus odkrije v številnih drugih tkivih .

Viremija je pri 3 od 11 preživelih mladic do konca vzorčenja potekala enofazno, pri vseh ostalih dvofazno.

Pri 4 od 13 mladic, je bila viremija enofazna, pri vseh ostalih je bila dvofazna.