»Tedaj bode moral vjetnik umreti!«
O, to je bilo veselje med vjetniki, da bodo kmalo nastopili pot v nebesa.
kteremu nekoliko prejetega zlata stisne v roko ter mu na uhó tiho zašepeta, rekoč: „Pelji tega norca k vjetnikom
le, le brez vse skerbi smerčajta, saj vesta iz lastne skušnje, da vama ne uidejo in ne pobegnejo ti vjetniki
Stotnik se ustraši in sramovaje se ukaže, bolj človeško in rahlejše ravnati z vjetniki.
»Vdobimo tam vjetnika za odkupščino?«
Tomaž, ko je kapitén dokončal pismo, „to je tolovajska ladijo Abdalina, na kterej sem bil tudi, jaz vjetnik
Po njegovih milih prošnjah je bilo vjetnikom marsikaj olajšano
Kje vjetnik je? Mogočni Bog to vedi!
Nemogoče mi je prešteti dneve, tedne in mesce, toda mislim, da sem že okoli dvanajst let tukaj vjetnik
da je nekdo prišel; toda mislili so, da je prišel kdo na sultanovo povelje in da bo odpeljal kakega vjetnika
Toda vjetnik se niti ne zmeni ne ne za Janeza ne za njegovo vprašanje
da vidimo vse vjetnike!“
Poglavar jim pokaže svoja vjetnika in eden izmed mož ki je bil berž ko ne poročnik stopil je bliže in
klancu ugonobili Mohamedance, je bil Boleslav vzel v odgojo malega Bogdana, kterega so med drugimi vjetniki