Če liberalna vladnost vključuje izogibanje politikam absolutnega in končnih ciljev po časovni osi, se po prostorski osi pomika v smeri odpiranja prostorov.

Vladnost temelji na sistemih znanja, v katerih imajo strokovnjaki s svojimi znanji (predvsem pri sodobnih poklicih) pri tem osrednjo vlogo.

Vladnost opredeljuje kot umetnost vladanja, ki presega okvir državne politike in vključuje različne tehnike nadzora - od samonadzora do biopolitičnega nadzora populacije.

Vladnost ne razširja družbe/družbenega, ampak jo/ga krči.

Vladnost mobilnih aplikacij je delno vidna skozi modulacije in ponudbo različnih možnosti, dostopnih skozi določen vmesnik določeni uporabnici.

Vladnost je način upravljanja usmerjenih ravnanj, predvsem skozi formacijo prostorov svobode, v katerih so se posamezniki sposobni in primorani voditi sami.

Vladnost je analitični koncept, namenjen pojasnjevanju vladanja kot oblike oblasti.

Vladnost ali umetnost vladanja se torej nanaša na zgodovinsko določen način upravljanja, s hkratno refleksijo o vprašanju, kako vladati.

V tem smislu vladnost raziskuje pogoje za možnost moderne države.

V tem kontekstu liberalno pomeni vladnost, ki vodi v vse več prostorov svobode - je dejansko uporabnik svobodnega delovanja.

Torej jaz sem vladnost in vladani smo prek tega, da si vladamo.

To pa počnejo še zlasti s poveličevanjem koncepta odgovornosti, prek katerega oblast v vsakdan vpelje vladnost oziroma upravljanje s samim seboj.

Terapevtska vladnost se v samopomoči osredotoča na "zdrave" subjektivitete, ki jih prestavlja kot vir svobode, izbire in odgovornosti.

Pri tej ravni realnosti - refleksijah, racionalnostih in tehnikah - gre za vladnost v njenem najširšem pomenu.

Pri tatvini in brezposelnosti gre za zelo shematski predstavitvi, a omogočata kristalizacijo nekaterih značilnosti, ki razločujejo in kontekstualizirajo liberalno vladnost.

Posamezniku predstavijo idejo svobode in prav ta svoboda je tista, ki omogoča vladnost.

Opozoriti velja, da vladnost v tem najširšem smislu obravnava številne oblike razmerij oblasti, nikakor pa ne vseh oblik in v vseh kontekstih.

Obravnava brezposelnih je lahko primer, ki dobro ponazarja tudi, kako se vprašanja ekonomije povežejo z varnostjo in vstopijo v liberalno vladnost.

Neoliberalizem se skozi ekonomijo razširi v splošno razširjeno vladnost, ki oblikuje posameznikovo razumevanje in upravljanje samega sebe.

Liberalizem kot vladnost ne omejuje države, temveč redefinira njeno vlogo; namesto direktnih posegov se poslužuje posrednejših tehnik vladanja.