Noč pa je bila svetla in topla, v vzduhu je dišalo po spomladi ...
v vročem tropičnem vzduhu težki vonj, trte
Sence so bile dolge in tista blaga, lahna melanholija, ki se pojavlja včasi pred mrakom, je plavala po vzduhu
gozdnim vzduhom, ker v tem zraku je zdravje, je
Nekaj svinčenega je viselo v vzduhu nad njim in pod to navidezno težo je ležal v mehki postelji kot ubit
cerkvenem vzduhu. Ljudje so zamišljeno, počasi
Po vzduhu je dišalo, steza se je vila kvišku, po vrhovih je črnelo drevje, sijale so zvezde . . .
Iz nizkih koč se je vil gost dim, katerega je raznašala rahla sapa po vzduhu, a na uho so pluli od vseh
Zgrnila se je okrog in okrog mene; napolnila je mojo sobo s svojim dušečim, mokrim vzduhom; gleda me
Ker tlemi in oknom pa so plavali v razsvetljenem vzduhu prašni atomi, valeč se kaotično semintja.
čitajoči ali cigarete pušeči in malomarno gledajoči za modrim dimom, ki se po lehkih meglícah izgublja v vzduhu
se razširja po vzduhu, življenje gre na
po vzduhu, kadar piše povest!
Po vzduhu je semtertja pribučal pok iz topičev grmečih na čast škofu ki se je imel pripeljati vsak hip
so prinesli belo krsto, ovenčano s prvim pomladanskim cvetjem, začulo se je mrmranje molitev in po vzduhu