Prikupnost se nadaljuje s kontrolerjem , ki je iz dveh sestavljivih delov : daljinca ( remote oziroma , ljubkovalno , wiimote ) in priskledniškega nunčaka .

Oziroma , bolje rečeno , wiimote potisneš vanjo , saj ima vsak motionplus srajčko iz mehke plastike , kamor sede wiijev daljinček .

Omenimo le strani in www.brianpeek.com/blog/pages/net-based-wiimote-applications.aspx .

Brez nunčaka me je imelo , da bi zlomil wiimote .

Še najbolj primeren je za nezahtevne familije ali družbice , kjer vsi , ki bi radi igrali , obvladajo angleško in posedujejo svoj wiimote .

Če si balance boarda ne lastiš , lahko uporabiš samo wiimote , ki so mu posvetili ravno toliko pozornosti .

Če kje ni , lahko obrneš wiimote v televizor in tako preskočiš v pogled iz prve osebe .

Če imaš le wiimote , ki ga držiš postrani , je mahedranje vseeno malo zoprno , saj moraš opletati s celotnim batonom .

Za igranje nujno nucaš wiimote z motion plusom za natančnejše prepoznavanje gibanja .

Z wiimote-om sploh ne rabiš stati in zamahovati tako , kot v resnici ( recimo , če igraš tenis ) .

Wiimote in nunčak držiš v roki in imaš na obeh gumbe , kljub temu pa omogočata oponašanje nadzornika pristankov na letalonosilki .

V eno roko primem nunčak , v drugo wiimote .

Sicer nisem neki gamer , ampak ob opazovanju te kar zrajca da bi imel wiimote v rokah pa bi ribe lovil .

Posebej mi je všeč ena druga stvar , ki jo je pokazal - wiimote whiteboard .

Po zaslugi wiija , čigar wiimote je kot nalašč za oponašanje orožja , ki ga moliš v zaslon .

Ostali si priklopijo wiimote in nunčake ter se lotijo talnega razsuvanja .

Ni naprednosti v slogu prepoznavanja fonemov , spreminjanja višine tonov in podpore inštrumentom ali kameri , dočim je wiimote uporaben le kot brezzvezen tamburin .

Na tejle strani si lahko ogledate , kaj vse je že uspelo razbiti ljudem , katerim je wiimote ušel iz rok .