približal levemu očesu, zatisnivši kónju desno okó, gledalo ga je čisto in jasno in trepálnica se niti zgenila
Sklonil sem se nji pobožal jo po mehki dlaki pogledal ji od blizu rosni gobec še repom ni zgenila oči
mati, in ona se je zgenila in jela hitro šivati sklonivši
Toplota je legala na telo legala na oči tako čist in sladek mir je bil duši da bi ga motila če bi zgenila
Oprodove ustnice so se smehljale, zgenile se niso.
Jezik se mu je zgenil, da bi zajecljal izpoved
Tona se je nevoljno zgenila in se hotela
A potem se mi je zgenilo nekaj v mojih prsih.
Ležala je nepremično; stoprav, ko je prenehal, so se ji zgenile ustnice, in Anže se je poglobil zopet
Ni se zgenilo težko, temno listje, na tleh je bila mehka črna preproga, solnce je tkalo vanjo bele rože
Tedaj se je zgenila in dejala:
Šobar ni bil samo osupel in srdit, temveč zgenilo se mu je tudi v srcu kakor grenka ljubosumnost.
Tudi govorila nista in ni se zgenila roka ki je ležala roki
In sedaj se je tašča zgenila segla po mali steklenički in uliva uliva
Večerni obiskovavec cerkve se je zgenil