Sloveči stari zgodopisec Valvasor piše, da je bil morda kak »šribar« kdaj lastnik tega grada in da se
"Jaka stole okoli mize postavla:" Tukej bo šribar sedel, — tukej jest, — tukej Anžie, — tukej Micka —
JAKA stole okoli mize postavla Tukej bo šribar sedel tukej jest tukej Anžie tukej Micka Ni prov Micka
JAK šribar naj oní zdej ženitno pismo gori postavijo
. — Gospod šribar, oni se tukej gori usedejo, Micka, ti pak k meni —
Kak šribar Dornaski.
Jaka: Gospod šribar, naj oní zdej ženitno pismo gori postavijo!
spoznala še barbarizme tuje besede ki smo jih podomačili jih ne rabimo več žlahten pomenu plemenit šribar
. — Ni davnu tega, ke me je šribar v grašini zavolo prímšine v strahu imel. — Jest sim mo povedal, kar
sinovi, šribarji ali pisarji, postopači vsi, žnidarji, z eno besedo, vse
šribar Dornarski ...
iste sam svojo lastno roko zapisal en dejl pak skuzi nekatere svoje krajnske landtšmane inu šribarje
»Kaj delate, kaj delate, šribarji vi tri?«
V tega »dornarskega šribarja« pa se zaljubi grajska gospodična in ga zadrži pri sebi v gradu.
— Inu šribar?