Ugotovili so, da začetno zdravljenje z infliksimabom, adalimumabom, golimumabom, vedolizumabom in tofacitinibom izboljša kakovost življenja v primerjavi s placebom.

Pri bolnikih, zdravljenih z adalimumabom, smo določili nivo protiteles proti adalimumabu.

Na splošno so bile povprečne spremembe za vse biokemične spremenljivke majhne in primerljive za bolnike, zdravljene z adalimumabom in placebom.

Med študijo ni bilo primerov primarne ali reaktivacije tuberkuloze med bolniki, zdravljenimi z adalimumabom.

Delež bolnikov, ki so poročali o resnih okužbah, je bil večji v skupinah zdravljenih z adalimumabom kot v primerjavi s placebom.

Izvedli bomo statistično analizo med biokemijskimi , genetskimi in kliničnimi podatki ter odzivom na zdravljenje z adalimumabom .

V skupini z monoterapijo z adalimumabom so 3 resne okužbe vključevale en primer pljučnice, celulitisa in septičnega artritisa.

Poročali so o dveh smrtih: eni v skupini s 5 mg tofacitiniba, in eni v skupini z adalimumabom.

Stopnja neželenih učinkov je bila podobna med bolniki, zdravljenimi z adalimumabom (1,07 na bolnik-leto) in bolniki, zdravljenimi s placebom (1,12 na bolnik-leto).

V času študije jih je bilo 7 zdravljenih z infliksimabom, 3 z adalimumabom, 15 z ustekinumabom in 6 z vedolizumabom.

Okužbe so se pojavile s podobno stopnjo pri bolnikih, zdravljenih z adalimumabom (1,55 na bolnik-leto) in placebom (1,38 nabolnik-leto).

Med potekom raziskave je bilo 60 bolnikov zdravljenih z etanerceptom, 53 z adalimumabom in 7 s tocilizumabom.

Med bolniki s psoriazo so protitelesa proti adalimumabu ugotovili pri 77 od 920 preiskovancev (8, 4%), ki so dobivali monoterapijo z adalimumabom.

Bolniki, ki smo jih zdravili z adalimumabom (17 bolnikov), so prejeli zdravilo po shemi 160/80/40 mg subkutano vsak drugi teden.

Najvišja povprečna serumska koncentracija TNF-α pri bolnikih, zdravljenih z adalimumabom, je bila opažena pri bolnikih z neaktivno boleznijo.

Največ ( 86 ) bolnikov se je zdravilo z infliximabom , etanerceptom in adalimumabom na Oddelku za revmatologijo , najpogosteje zaradi revmatoidnega artritisa in ankilozirajočega spondilitisa .

Med bolniki, zdravljenimi z adalimumabom (53/434; 12,2 %), ni bilo statistično značilne razlike v stopnjah resnih neželenih učinkov bolnikov, ki so prejemali placebo (16/110; 14,5 %).

V študiji ARMADA se je pri enem bolniku, zdravljenim z adalimumabom (0,5 % vseh bolnikov?), razvila nova malignost (adenokarcinom debelega črevesa).

V študiji STAR so bile povprečne spremembe hematoloških vrednosti primerljive med skupinama z adalimumabom in placebom.

V isti raziskavi niso ugotovili sprememb v koncentracijah TNF-α pri sedmih bolnikih zdravljenih z adalimumabom.