Znotrajmožganska krvavitev je najpogosteje posledica razpoke malih in srednje velikih penetrirajočih arterij zaradi lipohialinoze ali amiloidne angiopatije.

Znano je, da imata obe dolžini v obliki monomerov težnjo po agregaciji in nastanku fibril, ki se združujejo v amiloidne plake.

Začetna oligomerizacija vodi v nastanek višjih oligomerov, ti se povezujejo v protofibrile, ti pa v amiloidne fibrile.

Za začetek amiloidne fibrilacije inzulina imajo pomembno vlogo pogoji, ki sprožijo disociacijo dimerov in heksamerov v monomere.

Vendar pred kratkim objavljeni rezultati dveh večjih študij niso pokazali večjih vplivov anti-amiloidne imunoterapije na klinični potek bolezni .

V času trdnega spanca se namreč težje tvorijo amiloidne senilne lehe in ima telo lažjo nalogo čiščenja le teh v budnem stanju .

Ta semena in nastale amiloidne plake so toksične za živčne celice.

Spada med amiloidne proteine, ki polimerizirajo v fibrilarno obliko.

Skupki amiloida beta oblikujejo t. i. amiloidne plake , ki jih najdemo pri bolnikih s to boleznijo .

Razvili so več računalniških algoritmov, s pomočjo katerih lahko napovemo težnjo proteinov za tvorbo amiloidne strukture.

Proteini in polipeptidi, kljub različnim primarnim strukturam, s podobnim mehanizmom nastanka tvorijo strukture podobnega izgleda, imenovane amiloidne fibrile.

Pri bolnikih najdemo značilne amiloidne plake in nevrofibrilne pentlje, ki povzročajo apoptozo nevronov in vodijo v nevrodegenerativne spremembe možganov.

PrPSc ima med inkubacijo vlogo matrice, ki inducira spremembo konformacije recPrP substrata v amiloide in njihovo integracijo v amiloidne fibrile.

Ob vezavi na agregirane β-amiloidne peptide fluorescenčne sonde običajno kažejo premik v emisijskem maksimumu in povečanje fluorescenčnega kvantnega izkoristka.

O akumulaciji amiloidnih leh govori t.i. hipoteza amiloidne kaskade.

Kljub pomembnemu napredku na področju bioloških označevalcev in slikovnih metod ostaja zaznavanje amiloidne patologije povezano s številnimi omejitvami.

Kadar pa so izpostavljene, t.j. ko je protein vsaj delno razvit ali fragmentiran, takrat je možen prehod v amiloidne fibrile.

Jedro amiloidne strukture primarno stabilizirajo vodikove vezi (med karbonilnim kisikom in amidnim vodikom), kar vključuje glavno polipeptidno verigo.

Inzulin je eden izmed številnih proteinov, ki tvori različne vrste agregatov, tudi urejene strukture imenovane amiloidne fibrile.

Inotersen se uporablja za zdravljenje dedne transtiretinske amiloidne polinevropatije, saj zmanjša napredovanje bolezni in izboljša kakovost življenja.