Zaradi posebnega mehanizma delovanja ga lahko kombinirajo tudi z drugimi skupinami protibakterijskih zdravil, npr. betalaktami, aminoglikozidi ali fluorokinoloni, saj skupaj delujejo sinergistično.

Uporablja se več zaviralcev njegove sinteze, kot so betalaktami in glikopeptidi, ki delujejo v kasnejših korakih na zunanji strani celične membrane.

Ta mehanizem odpornosti vpliva na širok nabor antibiotikov in drugih protibakterijskih učinkovin, vključno z zaviralci sinteze beljakovin, fluorokinoloni, betalaktami, karbapenemi in polimiksini.

Razlog za njihov nastanek so najverjetneje v naravi prisotni betalaktami, proti katerim so bakterije na ta način pridobile odpornost.

Porini so beljakovine v zunanji membrani gramnegativnih bakterij, skozi katere lahko prehajajo majhne hidrofilne molekule, kot so betalaktami ali kinoloni.

Polimiksini spremenijo strukturo in povečajo permeabilnost membrane, medtem ko betalaktami in glikopeptidi zavirajo sintezo celične stene bakterijske celice.

Nekateri betalaktami so bolj dovzetni na razgradnjo z betalaktamazami, drugi pa vključujejo strukturne spremembe, ki zagotovijo njihovo odpornost napram β-laktamazam.

Nekatere majhne hidrofilne molekule, kot so betalaktami, tetraciklini in nekateri fluorokinoloni, prehajajo v celico skozi difuzijske kanale imenovane porini.

Najpogosteje se jih uporablja v kombinaciji z betalaktami za učinkovito zdravljenje sepse, pljučnice, okužb urinarnega trakta in meningitisa.

Monociklični betalaktami so slabši substrati za betalaktamaze in so v nekaterih primerih delovali tudi kot njihovi zaviralci.

Membrana vsebuje tudi porine, skozi katere v notranjost bakterijske celice lahko prehajajo majhne, hidrofilne molekule (betalaktami).

Gentamicin se običajno uporablja v kombinaciji z učinkovinami, ki delujejo na celično steno bakterij (glikopeptidi, betalaktami).

Betalaktamski antibiotiki oziroma betalaktami so zaradi njihove nizke toksičnosti najpogosteje uporabljena skupina antibiotikov v humani in veterinarski medicini.

Betalaktami so najpogosteje uporabljeni antibiotiki za zdravljenje nalezljivih bolezni.

Betalaktami morajo za svoje delovanje priti do plazemske membrane.

Betalaktami in glikopeptidi sta skupini antibiotikov, ki vplivata na specifične korake v sintezi celične stene.

Betalaktami imajo štiričlenski betalaktamski obroč, pri čemer je pri penicilinih in karbapenemih nanj pripet petčlenski, pri cefalosporinih pa šestčlenski obroč.

Betalaktami imajo značilno osnovno zgradbo, ki jo predstavlja betalaktamski obroč.

Betalaktami blokirajo povezovanje peptidoglikanskih podenot, tako da inhibirajo delovanje transpeptidaz, ki katalizirajo nastanek peptidne vezi.

Betalaktami (npr. penicilini, karbapenemi in cefalosporini) preprečujejo navzkrižno povezovanje peptidoglikanskih enot.