Zanimanje za raziskave o biooglju se je nadaljevalo do sredine dvajsetega stoletja, nato pa ustavilo zaradi razvoja in razširitve proizvodnje mineralnih gnojil.

Vsebnosti ogljika in kisika v biooglju sta med seboj povezani.

Vsebnost pepela v biooglju narašča z višanjem temperature pirolize.

Vsebnost ogljika v biooglju (%) je merilo za oceno obstojnosti biooglja v zemlji.

Vsebnost hranil v biooglju je odvisna od vhodne surovine in deleža pepela, nikakor pa biooglje ni nadomestilo za gnojila.

Vlaga se nanaša na vsebnost vode v biooglju.

Večja kot je temperatura, manj hlapnih snovi je prisotnih v biooglju in posedično več ogljika.

V primeru nasičevanja biooglja s kompostom, bi imel gnojilni učinek kompost v biooglju.

V prihodnje bi lahko biooglju, poleg vloge v kmetijstvu, posvetili več pozornosti tudi z vidika blaženja podnebnih sprememb.

V preteklih študijah so ugotovili, da je lahko krom prisoten tudi v biooglju.

V drugi študiji o biooglju iz kmetijskih ostankov so spremljali vpliv na kalitev semen ter rast sadik koruze in graha.

V drugem delu poskusa, je zadelava biooglja vplivala na rahlo zmanjšanje pridelka, tako pri nasičenem kot nenasičenem biooglju.

Temperatura procesa vpliva na vsebnost organskih sestavin in kovin v biooglju.

Te lahko namreč zapolnijo pore biooglja in tako drugim onesnaževalom preprečijo dostop do por, ki se nahajajo globlje v biooglju.

Sposobnost vezave je bila večja pri biooglju proizvedenem pri nižji pirolizni temperaturi.

Slednji ima zelo visok pH, kar bi lahko bila posledica deleža pepela v biooglju.

Pri biooglju se spreminjajo kemijske, fizikalne lastnosti, stabilnost ogljika pa se spreminja s pogoji pridobivanja.

Predvidevamo tudi, da bo nenasičeno biooglje v tleh vezalo hranila, zato bo pridelek vrtnin manjši kot pri nasičenem biooglju.