Želeli smo izvedeti, ali so učinki cianotoksinov vidni že ob hitrem mikroskopskem pregledu celic ter ali toksini vplivajo na intenziteto avtofluorescence klorofila.

Že več let zapored prihaja do rednih obsežnih pojavljanj (cvetenja) cianobakterij, kar predstavlja vir cianotoksinov, ki jim je izpostavljeno okoliško prebivalstvo.

Za oceno tveganja so uporabne v kombinaciji z drugimi metodami (npr. merjenje koncentracije klorofila, morfološko določanje vrst cianobakterij in kemijske analize cianotoksinov).

Za boljše razumevanje vplivov cianotoksinov na vodne ekosisteme bi bilo potrebno poskuse po principu "en toksin - ena alga" nadgraditi v kompleksnejše sisteme.

Z zgodnjim nadzorom nad cianobakterijsko populacijo ne povzročimo prevelikega nenadnega propada in s tem sproščanja velikih količin cianotoksinov v vodno okolje.

Večinoma se uporablja le za zaznavanje in identifikacijo, ne pa tudi za kvantifikacijo cianotoksinov.

Večina držav, ki regulira prisotnost cianotoksinov, določa mejne vrednosti v pitni vodi, nekoliko redkeje pa tudi v vodi za rekreativne namene.

V primerjavi z vplivom cianotoksinov na človeka in živali njihov vpliv na manjše vodne primarne proizvajalce, mikroalge, ni dobro preučen.

V prihodnosti bi bilo smiselno raziskati vpliv fizikalno-kemijskih parametrov na učinke cianotoksinov.

Učinke cianotoksinov na višje organizme lahko opišemo kot hepatotoksičnost, nevrotoksičnost, dermatotoksičnost, genotoksičnost in splošno inhibicijo proteinske fosfataze.

Tveganje je mogoče zmanjšati z učinkovitim monitoringom, ki vključuje molekularne metode za zgodnje opozarjanje na možnost proizvodnje cianotoksinov.

Strupene cianobakterije v vodnih telesih lahko predstavljajo grožnjo vodnemu telesu, zato se spremljanje cianobakterij in njihovih cianotoksinov postopoma uvaja v različne zakonodaje.

Seveda pa bi bilo pred prehodom na kompleksnejše sisteme pametno bolje raziskati vplive in mehanizme delovanja cianotoksinov na posamezne alge.

Raziskovalci so že poskusili ovrednotiti vpliv nekaterih fizikalno-kemijskih dejavnikov na inhibitorni učinek cianotoksinov.

Raziskave o sproščanju cianotoksinov iz bentoških oblog v vodo so redke.

Raven tveganja je določena na podlagi količine cianobakterij v vodnem telesu in s tem povezane verjetnosti za prekoračitev mejnih vrednosti koncentracij cianotoksinov.

Pri preizkušenih koncentracijah cianotoksinov je bila inhibicija premajhna, zato izračun ni bil mogoč.

Prav tako pa velja, da lahko ena vrsta proizvaja več različnih cianotoksinov in da enak cianotoksin lahko izdelajo različne vrste.

Poskusi so bili osredotočeni predvsem na vpliv cianotoksinov na rast alge.

Pomembna lastnost cianobakterij je sposobnost tvorbe biološko aktivnih snovi cianopeptidov in ostalih nevarnih cianotoksinov.