Zaporedno elektrodam smo priklopili tudi stikala, s katerim smo preklapljali med merjenjem impedance in dovajanjem napetostnih pulzov elektroporatorja.

Zanesljivost kontrolnega sistema lahko potrdimo, saj v približno pol leta uporabe elektroporatorja, ni prišlo do napake v delovanju.

V preteklosti smo se že soočili s težavami elektroporatorja, ki je med delom nekonsistentno elektroporiral.

V nadaljevanju se bomo na primeru kliničnega elektroporatorja za kožo sprehodili čez pomembnejše zahteve.

Tudi tukaj se bomo na primeru kliničnega elektroporatorja za kožo v nadaljevanju konkretneje sprehodili čez zahteve.

Trenutno ni predpisanega nobenega standarda, ki bi opredeljeval ustrezno delovanje elektroporatorja.

Tokovno sondo smo priključili na povratno linijo kabla pred negativno sponko elektroporatorja, napetostno sondo pa vzporedno priključkoma elektrod.

To smo odpravili z uporabo izolacijskega ojačevalnika, ki zagotavlja primerno galvansko ločitev merilnega dela od izhoda elektroporatorja.

Tako se z manjšimi prilagoditvami obeta še večja zmogljivost elektroporatorja.

Razlog za to bi lahko bila tudi prej omenjena omejitev elektroporatorja pri generiranju večjega števila električnih pulzov.

Pri večji ombremenitvi elektroporatorja visokonapetostni napajalnik v času pavze med pulzi ne uspe dovesti dovolj energije na hranilni kondenzator.

Pri tem smo opazili, da nastavljena napetost elektroporatorja pri nekaterih vrednosti napetosti nekoliko odstopa od dejanske izmerjene.

Obnašanje elektroporatorja v takšnih pogojih lahko preizkusimo s kratkim stikom in z zelo majhno razdaljo med elektrodami.

Običajno se poskusi izvajajo v manj prevodnih medijih, kjer je amplitudna napaka elektroporatorja precej nižja.

Nepravilno delovanje elektroporatorja je lahko razlog, zakaj včasih terapija ni uspešna.

Na prvem zaslonu so zgoščena začetna navodila za uporabo elektroporatorja in tabličnega računalnika.

Meritve izhodnega napetostnega signala elektroporatorja sem izvajal na odprtih sponkah, nizkoprevodnem celičnem mediju in visokoprevodnem celičnem mediju.

Ker v laboratoriju nismo imeli dovolj zmogljivega in nastavljivega elektroporatorja smo v magistrskem delu iz idejne zasnove razvili visokofrekvenčni bipolarni elektroporator.

Ker ne moremo predvideti kako velik kondenzator bo uporabnik potreboval in zaradi omejenega prostora v ohišju elektroporatorja, je to najboljša rešitev.

Izbira elektrod je odvisna od ciljnega bremena, dostopnosti, omejitev elektroporatorja, itd., npr. najvišja napetost ali tok, minimalna impedanca in tako naprej.