Potrdili smo, da se EryA bolj močno veže na lipidne vezikle iz kardiolipina, holesterola in fosfatidilholina če slednji vsebuje nenasičene acilne ostanke.

Cilj v prihodnosti predstavlja tudi uporaba mutante EryA, pri kateri pričakujemo višjo specifičnost in z njeno uporabo tudi boljše rezultate predstavljenih testov.

V skladu z nižjo afiniteto EryA do lipidnih membran je toksičnost za insektne celice manjša v primerjavi z ostalimi proteinskimi kompleksi.

Smiselnost uporabe EryA bi bilo zato potrebno preveriti z uporabo bakterij (oz. njihovih lipidnih ekstraktov), ki niso vpeletene v proces parodontoze.

Egerolizini so bili v zadnjem času predmet številnih raziskovalnih interesov, zato je bila nedavno izvedena tudi študija interakcije EryA s kardiolipinom.

Ker pa smo v sklopu magistrske naloge uporabili rekombinantni, čisti EryA, ni bilo kontaminacije s kakšnim drugim biološko aktivnim proteinom.

V nadaljevanju smo z uporabo površinske plazmonske resonance proučevali vpliv lipidne sestave velikih unilamelarnih veziklov na interakcijo z EryA.

Sposobnost EryA, da se specifično veže ravno na ta lipid ponuja veliko možnost uporabe tega proteina za zatiranje škodljivcev.

Spremljali smo vezavo EryA-mCherry na izolirane lipide iz kliničnih vzorcev pacientov in zdravih posameznikov ter lipidne standarde.

Namen magistrske naloge je bil bolj natančno okarakterizirati interakcijo egerolizina EryA z umetnimi membranskimi sistemi, ki vsebujejo kardiolipin.

Kljub vsemu so v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave EryA, saj bi lahko bil potencialno uporaben kot bioinsekticidno sredstvo.

EryA je edini poznani glivni egerolizin, ki specifično reagira z deli membran, ki so obogateni s sfingolipidom CPE.

Cilj prihodnjih raziskav je pripraviti fluorescenčni fuzijski EryA in ovrednotiti njegovo vezavo na celice patogenih mikroorganizmov in nevretenčarjev.

Zaključimo lahko, da rezultati te naloge kažejo, da ima EryA velik potencial kot biomarker kardiolipina ter apoptoze.

To nakazuje na dejstvo, da je slabša citolitična aktivnost kompleksov posledica slabše afinitete EryA do lipidne membrane.

Nazadnje smo opravili še kemiluminiscenčni test, pri katerem smo uporabili EryA ter ustrezna primarna in sekundarna protitelesa.

V nadaljevanju magistrskega dela smo se posvetili potencialni uporabi fluorescenčno označenega EryA-mCherry kot biomarkerja apoptoze.

Rekombinantni protein EryA in njegovih šest različic smo po izolaciji nanesli na gel za poliakrilamidno elektroforezo.

OlyA6 in EryA imata najverjetneje strukturno isti vezavni žep, ki je odgovoren za interakcijo z membranskimi lipidi.

Pred kratkim je bila opisana interakcija EryA z umetnimi in naravnimi membranami obogatenimi s kardiolipinom.