Človeški koronavirusi (angl. human coronavirus, v nadaljevanju HCoV) so bili odkriti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat je bil opredeljen rod koronavirusa.

HRV in hCoV naj bi bili prisotni pri približno 10% testiranih bolnikov, starejših od 65 let (39, 40).

Nizozemska raziskava je pokazala, da so pri 27% asimptomatskih otrok v dihalih dokazali viruse in da so najpogosteje dokazali hRV in HCoV42.

Z laboratorijsko diagnostiko so pokazali, da so bile osebe okužene s hCoV-OC43.

Prevalenca HCoV in enterovirusov je bila med bolnimi in zdravimi otroki primerljiva74.

Znaki in simptomi HCoV-229E lahko povzroči različne simptome na dihalih, od navadnega prehlada do smrtonosne pljučnice ali bronhiolitisa.

Na knjižnici spojin emodina smo izvedli tudi študijo vpliva strukture na protivirusno aktivnost proti HCoV-NL63.

Prenašanje HCoV-229E se prenaša kapljično ter preko okuženih predmetov in tudi preko oči in dihal.

Pri ostalih štirih obravnavanih virusih (RSV, hMPV, InfV, HCoV) predpostavke o sorazmernih obetih ne zavrnemo, vrednosti p so visoke.

Epidemiologija HCoV-229E je eden od sedmih poznanih koronavirusov, ki povzročajo bolezni pri človeku.

Raziskali smo potencial pripravljenih derivatov za zaščito celic Vero pred citopatskim učinkom, ki ga na celicah povzroča HCoV-NL63.

Zdaj je formalno dokazano , da preizkušeni modeli v 2,5 minutah odstranijo več kot 99,98 % človeškega koronavirusa HCoV - 229E .

Najpogosteje so se pri starejših pojavljali virusi Inf A, sledijo pa jim RSV, hMPV, hRV in hCoV.

Prevalenca HCoV v NŽ pri otrocih z VK je bila podobna kot RSV in je bila značilno višja kot pri zdravih kontrolah.

Šele leta 2003 in 2004 sta bila opisana tudi hCoV-NL63 in hCoV-HKU1 kot povzročitelja blažjih respiratornih okužb.

Število pozitivnih opazovanj je manjše od 50 tudi za virusa HCoV in PIV.

COVID-19, kot jo je poimenovala SZO, zato so predlagali ime HCoV-19 oz. humani koronavirus 19.

Najpogostejši tip je bil OC34, ki je bil prisoten pri 59% HCoV-pozitivnih primerov.