Vrednosti relativne intenzitete fluorescence v času dodatka ionomicina niso statistično značilno povečane v primerjavi z negativno kontrolo in kažejo na nedelujoč ionomicin.

Tudi v času dodatka ionomicina razlike v intenziteti fluorescence v primerjavi z intenziteto pred dodatkom niso statistično značilne.

Siv pas označuje dodatek ionomicina oziroma trajanje izpostavljenosti celic dražljaju.

Povišanje relativne intenzitete fluorescence celic ob stimulaciji potrjuje delovanje ionomicina in ustreznost njegove uporabe za pozitivno kontrolo.

Ob dodatku sprožilca ionomicina ter merjenju bazičnega kalcija nismo dobili statistično značilnih rezultatov.

Konfokalne mikrografije smo posneli vsako sekundo, 5 min pred in 10 min po dodatku 2 μM ionomicina.

Kot pozitivno kontrolo smo uporabli 100 µL, 10 µM ionomicina, njegova končna koncentracija na krovniku je bila tako 1,67 µM.

Dodatek kombinacije ionomicina in PMA bi lahko namreč poleg tega, da vpliva na izločanje citokinov, vplival tudi na preživetje celic.

Tukaj smo pokazali , da lahko avtokrine proliferacijske celice B induciramo do terminalne diferenciacije v prisotnosti ionomicina plus forbol dibutirata .

Nenaden porast intenzitete fluorescence celic HUVEC ob izpostavitvi 10 µM ionomicinu potrjuje njegovo ionoforno delovanje in ustreznost izbire ionomicina za pozitivno kontrolo.

Podobno imunostimulatorno delovanje forbolnega estra in ionomicina so zaznali tudi v limfocitih B, kjer privedeta do proliferacije in zgodnje diferenciacije celic [114].

Kot mobilni prenašalec je zelo efektivna molekula, saj je za prenos enega Ca2+ potrebna zgolj ena molekula ionomicina.

Izmed uporabljenih kemikalij, je dodatek 60 µM PiloHCl, poleg ionomicina, povzročil najvišje povprečne vrednosti relativne intenzitete fluorescence celic.

Zaključimo lahko, da aktivacija z 0,5 µM ionomicina in 3,33 ng/mL PMA nima vpliva na preživetje celic niti v kombinaciji z bisfenoli.

Analizo mobilnosti mešičkov smo izvedli 1 min pred in 2 min po aplikaciji 2 μM ionomicina ali nosilca, 0.5 ‰ DMSO (v/v) na celice.

Ugotovili smo, da dodatek ionomicina in PMA na celično viabilnost ni imel vpliva.

Zanimivo je, da je v primeru ionomicina aktivnost katepsina X po 24 h signifikantno porastla.

Učinkovitost vezave ionomicina s Ca2+ je pogojena s povišano pH vrednostjo medija.

Pred poskusom smo končno koncentracijo ionomicina 500 nM in PMA 3,33 ng/ml pripravili v mediju za celične kulture.

Uporabili smo končno koncentracijo PMA 50 ng/ml in končno koncentracijo ionomicina 1 μg/ml.