»Nevesta je pa v izbici z družicama,« je dejala mati,
Ravno sonce je prav gorko sijalo sneg se je po strehah topil slišal sem svojo izbico kako se je drevje
Luč je obsvetila prijazno izbico, katere stene so bile polne čednih podobic.
te veličastne in vendar tudi tolažilne lepote ni nič videla, nič čutila uboga Seljanka v svoji borni izbici
izbico pod streho, mati so pa očeta spravili v posteljo.
počedili tudi izbico, njeno stanovanje. Okno
koncu hiše v svoji izbici. Gorela ji je luč še
prijazni izbici je vse polno podobic, čipkastih blazinic in stekleničk z dišečo
Si izprosi izbico,
Šla sla naravnost v hišo, odložila puški ter sedla v čedni izbici za malo štirivoglato mizo.
»Ima ga,« je odvrnila mladenka, ki se je tresla po vsem životu. »Iz stranske izbice vodi naravnost v
Imel sem lúbovo izbico, a lisica lédeno. Prosila je k meni, a potlej me je pregnala««.
«Tukaj ste torej zdaj . . . lepa izbica, * je dejal in se je hotel nasmejati.
Čudo prijazna se ji je zdela tesna izbica, kakor prijateljica in mati.
Odkaže mu snažno izbico kateri je bila peč in mehka postelja