Če pogledamo svetlobni profil, lahko opazimo največjo jakost svetlobe ravno na tistem delu, kjer je vrh kavstike najbližje ravnini svetlobnega profila.

Zato so tudi kavstike nastale na globini, ki je tik pod gladino, druge kavstike pa le malo nižje.

Zaradi povratnega sipanja in učinkov kavstike je ekstrakcija površine zahtevnejša, omenjeni modeli pa imajo težave z natančnim modeliranjem posameznih koral na grebenu.

Zanimalo me je, kako sprememba amplitude vpliva na začetno lego kavstike in njeno obliko.

Z večanjem razmerja amplitud se veča tudi prostor pod vodo, kjer se pojavljajo kavstike.

V teh sestavljenih funkcijah z ne celoštevilskimi višjimi frekvencami torej težko sklepamo na točno določen pojav kavstike.

V skladu s tem so koti loma svetlobe manjši in posledično tudi kavstike bolj globoko.

V področjih kavstike, to je tam, kjer je intenziteta svetlobe večja, je sipanje intenzivnejše in nastane vtis curkov svetlobe.

V našem modelu so kavstični pojavi pogosti, saj scena vsebuje modele steklenih objektov z ukrivljenimi površinami tovrstni modeli so značilen vir kavstike.

Točno pod vsako najvišjo točko gladine se pojavi začetna lega kavstike, gorišče, ki se nato simetrično razcepi v dve smeri.

Te krivulje oziroma ogrinjače odbitih ali lomljenih žarkov imenujemo kavstike.

Svetlobni profil na prvi globini že s svojo obliko "vdrte" parabole nakazuje na pojav druge kavstike.

Simetrične gladine imajo kavstike simetrične glede na navpičnico.

Pričakujemo, da se bo vrh druge kavstike pojavil še globlje kot pri prejšnjem razmerju.

Pri raziskavi so se osredotočili na ujemanje sevalnega izocentra in laserjev ter vpliv zamika mehanskega izocentra od sevalnega s pomočjo kavstike.

Pri enostavni sinusni krivulji enoznačno določimo pojav kavstike.

Predstavili smo še štiri krivulje, imenovane kavstike, ki nastanejo z odbojem svetlobe od površine, ki ima obliko krožnice ali parabole.

Predpogoj za nastanek kavstike je ekstrem krivulje, ki opisuje obliko gladine.